Rojena je bila 16. avgusta 1922 v Litiji, pozneje se je družina preselila v Ljubljano. Njen oče je bil pisatelj in publicist Ivan Matičič. V družini so bili trije otroci, Nada je bila najstarejša, drugi je bil Janez, ki je postal mednarodno znan glasbenik in prejemnik velike Prešernove nagrade, najmlajša Polonca pa je postala profesorica geografije.
Z očetom, pisateljem Ivanom Matičičem je bila Nada Matičič zelo povezana
Nada je zelo spoštovala očeta in bila navezana nanj, kar je izrazila tudi v knjigi Moja hoja z očetom. V njej je v okviru izletov v hribe ali obiskov na šolah predstavila predvsem življenje svojega očeta, ob tem pa delno tudi svoje. Po gimnaziji je končala študij slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Tam so bili njeni študijski kolegi tudi France Balantič, Mitja Šarabon in Bojan Štih. Po diplomi je do upokojitve poučevala slovenščino na ljubljanskih srednjih šolah. Kot drugi profesorji, ki niso bili člani Komunistične partije, pozneje Zveze komunistov, pa čeprav samo na papirju, je imela tudi ona težave, sploh če jo je kdo kdaj videl iti k maši: velikokrat so jo premestili. V zvezi s tem si je zapisala očetovo misel:
»Ko smo prišli pod komunizem, so začeli pritiskati na vero – hoteli so vernikom vzeti vero. Toda če že hočejo vzeti vero, s čim jo lahko zamenjajo? Z rajem na zemlji? Kajti človeštvo že od svojega obstoja fantazira o taki družbi, ki bo popolna. Želi si blagoslovov, ne razdejanja. Želi si Nekaj, ne Nič. Komunizem raja na zemlji – to vidimo – ne more nuditi. Ne zdaj ne kdaj pozneje. Človeški strah pred uničenjem je velikanski, zato mu je potrebna velika močna vera. Tudi v nebesa, v onkraj. Preprečevanje vere je nesmiselno in nekoristno.«
Že od otroštva je čutila veselje za pisanje, zavračala pa je ločevanje na žensko in moško literaturo
Ob študiju na Filozofski fakulteti je obiskovala tudi igralski oddelek pri Glasbeni akademiji, njen profesor je bil Ciril Debevec. Čez čas pa je sama ugotovila, da nima dovolj talenta za uspešno delovanje v tem poklicu, in je ta študij opustila.
Že kot otrok je želela postati pisateljica in velikokrat je bila v šoli razočarana, ker so ji profesorji govorili, kako mora pisati. Pisala je pač po svoje, tako kot je prihajalo iz nje – že kot otrok in tudi kot odrasla, izoblikovana pisateljica. Tematika njenih del so meščanska družba in njeni ekscesi, zanjo so pomembni posamezniki. Njen prvi roman z naslovom Gozd je onkraj hriba je izšel leta 1962, zadnjega romana z naslovom Himera pa ji ni uspelo dokončati. Napisala je tudi veliko novel in črtic, ki so bile objavljene v slovenskih književnih revijah.
Zavračala je delitev na moško in žensko literaturo in se ni borila za pravice žensk:
»Mislim, da je ženska toliko enakopravna in svobodna, kolikor to sama hoče. Govorim seveda za razmere v naprednem svetu. Ženska se pač rada razgalja, je lahka in kupljiva, zato je pogosto objekt erotične industrije. Ker izgublja ženskost, torej dostojanstvo, se še vedno počasi vklaplja v napredek družbenega razvoja. Predvsem v znanosti, umetnosti, politiki … Še vedno prevladuje miselnost, da so za žensko poglavitne Kuhinja, Moda, Postelja, razne Tračarije …
Zato me moti oznaka ženski roman. Pisatelj(ica) se mora vendar vživeti enako v moškega in žensko. Zakaj bi bila potem samo ženska zmožna napisati roman o ženski? To sploh ni res.«
Veselje na Uskovnici in po vsem svetu
S sestro in bratom je ostala vse življenje povezana, čeprav je sestra živela v Mariboru, brat pa veliko v Parizu. Vse življenje je imela zelo rada gore in si je v zrelih letih postavila hišico na Uskovnici, kjer je preživljala poletne mesece in pridno pisala.
Rada je tudi potovala – praktično je prekrižarila svet.
Umrla je 22. julija 2004 v Ljubljani.
Fotografije so iz arhiva družine Matičič.
