Janez Kolenc, profesor, pisatelj, pesnik, dramatik, je v mladosti veliko pretrpel, a je našel pot, da je končal študij in pokazal svetu, kar je ustvaril.
Rojen je bil 23. oktobra 1922 na Mirni na Dolenjskem. Oče je po poslovnem neuspehu doma odšel v Kanado, čez čas pa mu je sledila še žena z otroki. Zakonca sta želela čim prej povrniti vse dolgove, zato sta si našla vsak svoje delo. Po nekaj letih, ko je bil Janez star pet let, je mama zbolela in se z otroki vrnila domov, kjer je po sedemnajstih dneh umrla, oče pa je umrl tri leta pozneje. Za Janeza so zgledno skrbeli Celarjevi z Mirne in ga dali v četrtem in petem razredu v šolo v Marijanišče, sestro pa so vzeli v Biško vas pri Mirni Peči. Trdi, da je kljub vsemu vedno čutil, da ga mama varuje:
»Čeprav sem jo izgubil zelo zgodaj, sem vse življenje čutil varstvo njenih rok. Kadar sem stal pred življenjskimi prepadi, sem jasno začutil materino prisotnost in moč, ki me je odvrnila od usodnega koraka. Pravzaprav nisem bil nikoli brez matere, duhovno sem jo čutil ves čas s seboj. Odnos do matere je nekaj najmočnejšega v mojem življenju in veliko tega se je odrazilo v mojih pesmih.«
Po gimnaziji v Marijanišču je študiral slovenščino
V Marijanišču je končal osnovno šolo in obiskoval klasično gimnazijo. Že kot dijak je začel pisati leposlovje in objavljal v dijaškem listu Marijanišča Plamen in sodeloval enkrat v krožku Žar, kjer so sodelovali tudi nekateri drugi dijaki, ki so se pozneje uveljavili v literaturi, med njimi Jože Šmit, France Balantič in Jože Brejc (Javoršek). Literarno je ustvarjal tudi v študentskih letih in v Zborniku zimske pomoči leta 1944 objavil svojo pesnitev, poleg pa je bila objavljena tudi njegova fotografija. Kot plačilo za to je dobil takrat solidno obleko, po vojni pa taborišče na Kočevskem, zaradi česar ni mogel redno študirati, tako da je diplomiral šele leta 1954. Maturiral je leta 1942.
Med vojno je bil večkrat zaprt, v zrelih letih mu za nič, kar je preživel, ni bilo žal
Po maturi se je vpisal na slavistiko, vendar ker ni imel niti zaposlitve niti stanovanja niti sorodnikov, se je »potikal okrog« in bežal pred racijami. V eni izmed racij so ga Italijani aretirali in ga kot Giovannija Collencinija za nekaj dni zaprli v »podmornici« v Ljubljani. Prvi stik s to stavbo so bile bolhe. Še večkrat je bil potem zaprt. Po nemški zasedbi Ljubljane in Primorske je bilo še huje. Najprej so ga zaprli domobranci skupaj še z dvema prijateljema; zasliševali pa so jih ljotićevci. Eden od njegovih prijateljev je bil sorodnik nekega domobranca, tako da so dobili možnost, da pristopijo k domobrancem. Iz solidarnosti s kolegoma – če se ne bi odločil za to, bi bili vsi trije odpeljani v Begunje in po vsej verjetnosti ustreljeni kot talci – se je pridružil domobrancem, vendar je ob prvi priložnosti pobegnil, in sicer v Sežano k Miličevim. Tudi tam ni imel miru, saj so ga spet aretirali Nemci …
Med vojno je zelo veliko pretrpel, po končani vojni pa je slišal Kidričev poziv, da se lahko vsakdo, ki ni nič hudega storil, vrne domov. Verjel je in odšel proti domu, vendar so ga v Postojni mobilizirali. Čez čas je zaprosil, da bi ga odpustili iz vojske, vendar je v prošnji napisal vse po pravici, kako je bilo z njim med vojno, nakar se je začela zanj nova kalvarija. Nova oblast ga je lažno obtožila, in ko so ga hoteli obsoditi, jim je rekel: »Vi se boste zdaj zabavali, jaz bom pa s svojo mladostjo nekje gnil. Moja kri na vas in na vaše otroke!« To jim je dalo misliti, zato je dobil manjšo kazen, kot bi jo sicer. Za dobrih devet mesecev so ga zaprli v taborišče in rešila ga je komisija, ki je iskala tiste, ki bi morali biti amnestirani, pa so bili še vedno zaprti. »V čisto vseh zaporih sem bil, italijanskih, domobranskih, nemških in partizanskih. Najhuje je bilo v partizanskih.« Svoje trpljenje med vojno je izrazil v pesmih, tudi v sonetnem vencu Križev pot. Povedal je, da mu za nič, kar je preživel, ni žal, saj si je pridobil veliko izkušenj in dobro spoznal ljudi.
Našel je pot, da je dokončal študij; tudi v službi je imel težave
Po vrnitvi domov je imel še veliko težav: »Domov sem prišel, saj sem imel po očetu svoj dom, vendar so me hoteli ljudje izgnati. Živel sem tako, da sem drvaril ali po njivah iskal strniški koren. Niti hlač nisem imel svojih. Vse so mi partizani pobrali, do nogavic.«
Nekaj časa je še delal v mizarskem podjetju, potem je odslužil vojsko, po vrnitvi s služenja vojaškega roka v Makedoniji pa se je odločil, da bo dokončal študij. Dobil je štipendijo, saj drugače ne bi mogel preživeti: rekel je, da je za to možnost zvedel pravzaprav po naključju. Po diplomi je do upokojitve poučeval slovenščino na novomeški gimnaziji in učiteljišču.
S sodelavci se je ves čas dobro razumel, dolgo pa je njemu in vsem drugim grenila življenje ravnateljica, ki je želela vse nadzorovati, iz vseh narediti vohune in drug drugemu nasprotnike. Kot profesor slovenščine je skrbel tudi za šolsko knjižnico in bil nekaj časa mentor dijakom, ki so urejali dijaški list Stezice, vendar se je temu delu odpovedal, ker se ni strinjal s tem, da lahko neki dijak blati profesorje in se iz njih norčuje. Ko je takratna ravnateljica odšla s šole, je spet prevzel mentorstvo Stezic, takrat v drugačni zasnovi.
Njegovo domače okolje je nagradilo njegovo literarno delovanje
Sam je vse življenje tudi ustvarjal, vendar dolgo ni mogel objavljati, ker niso bili nikjer pripravljeni objaviti njegovih pesmi – dolgo je mislil, da ne bo izdal nobene pesniške zbirke – dokler se ni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začelo razpoloženje v javnosti spreminjati. Takrat se je začel družiti tudi z drugimi dolenjskimi ustvarjalci in objavljati svoje pesmi v različnih publikacijah in izdajati pesniške liste, dokler ni leta 1987 izšla njegova prva pesniška zbirka, zbirka otroških pesmi z naslovom Otroštvo v srcu. Kar nekaj njegovih pesmi za otroke je uglasbenih. Pesmi s humorno vsebino je objavljal v satiričnem časopisu Pavliha in v Dolenjskem listu, leta 2002 pa so izšle v zbirki Nergaške in paberki. V zbirki Žarčenja pa so objavljene pesmi o literatih in drugih pomembnih osebnostih, pesmi v zbirki Pesem ubitega navčka pa odsevajo njegovo trpljenje med vojno in po njej.
Janez Kolenc je razmišljajoč človek in take so tudi njegove pesmi. Samosvoje; dolgo je pisal v vezanem stihu, potem pa se je ob neki pesmi osvobodil misli, da mora pesem imeti klasično obliko:
»Odločitev je prišla iz mene samega, ne da bi hotel oblikovno delati tako. Čisto po naključju se mi je pri neki pesmi dogodilo, da sem sprostil verz. Danes mi je vseeno, ali pišem v vezanem ali prostem verzu. Pri meni je tako, da se pesem rodi hkrati z obliko.«
Poleg pesmi je pisal tudi pripovedno prozo in dramska besedila. Med proznimi deli je pomembna knjiga avtobiografskih pripovedi Odtisi na duši, izdal je več knjig kratke pripovedne proze in roman Čudna pota. Leta 2008 pa je izdal še knjigo s tremi dramskimi deli z naslovom Tri, v njej pa so objavljene drame Slehernik, Gluha loza in Sanje o podgani.
Leta 1992 je za svoje literarno ustvarjanje dobil Trdinovo nagrado, ki jo občina Novo mesto podeljuje za pomembne dosežke na kulturnem in umetnostnem področju.
Umrl je 6. aprila 2014 v Novem mestu.
