V preteklem tednu sem praznoval rojstni dan. 48 let. Nekaj jih je že, kajne? Sam se vsakega rojstnega dne veselim. Pa ne samo svojega, vseh, ki so mi blizu in ki mi niso. Ker je vsak rojstni dan praznovanje in zahvala obenem. Zahvala za še eno leto, ki ti je bilo podarjeno in si kolikor toliko mirno krmaril skozenj. Zahvala za vse, kar se ti je zgodilo v letu. Dobro in slabo. Zahvala za vse trenutke, ki lepšajo vsakdan, kot za trenutke, ko si bil na robu obupa, pa se ti je nekako le uspelo izvleči, da nisi klecnil. Zahvala, da lahko rojstni dan dojemam tako, kot ga dojemam – za praznovanje in veselje, ki je v meni, da ga delim s svojimi najbližjimi. Tudi prijatelji, a ti pridejo na vrsto kak dan kasneje.
Že iz otroških let mi je bilo dano, da smo se vsakega rojstnega dne veselili. Pa ne zaradi daril, ki jih v moji dobi sploh ni bilo v takem izobilju, temveč ker smo zmeraj znali najti način, da smo se znali veseliti. Ni bila potrebna kakšna velika animacija staršev, kot je recimo danes, ko se tudi z darili pretirava. Imeli smo odnos, otroško veselje pred blokom, kjer je bila igra kralj vsega dogajanja. Vsi smo se znali veseliti v malem. In to sem prenesel naprej v svoja odrasla leta. Najbolj srečen sem, ko me obiščejo svojci. Da z njimi kot prvimi delim to hvaležnost. Hvaležnost, da so del mene celo leto ter da smo, in upam, da bomo vedno, v tako dobrih odnosih, kot smo danes. Da se bomo zmeraj znali smejati, veseliti in delati stvari, ko uvidimo, da sami pač ne zmoremo. Hvaležnost obiska ob dobri hrani, pijači, postrežbi, ki je samo skromna zahvala, ker so. Ker so ob meni. Ker so z menoj. Ker me podpirajo. Ker skupaj načrtujemo. Ker skupaj preprosto smo – družina. Razloga pri nas za veselje ni treba iskati, ker si ga po navadi sami najdemo.
Če pogledam na svoje dosedanje življenje in vse, kar se mi je zgodilo, lahko rečem, da za vse, kar sem doživel, ne bi nič spreminjal. Prav vse bi pustil in naredil isto. Tudi napake, praske, vse krize, vse gorje, ki sem ga doživel. Prav zaradi njih sem, verjamem v to, danes boljši človek. Seveda smo si med seboj različni, sam sem imel veliko srečo, da sem se, se in se bom vedno ukvarjal s športom. Ker šport ti pomaga, da razumeš padce, ki se ti zgodijo. Da se je treba po padcih pobrati in iti dalje ali po športno, poizkušati vedno znova in znova. In za vztrajnost, ker sem verjel, da pridejo boljši časi, sem danes bogato nagrajen. Samo okoli sebe se zazrem in vidim srečo, totalno srečo. In zakaj le te, ne bi delil naprej?
Zato tudi praznujem. Ker vem, da sem še. Ker rad praznujem. Ker sem rad v bližini svojih. Ker dan, ki je moj, rad delim z njimi. Ker mi veselje, sreča, ljubezen in vera predstavljajo temelj štirikotnika, na katerem temelji tvoje, moje, naše življenje. Če le eden izmed teh manjka, ne moreš v polnosti užiti življenja, ki ti je dano. Ker zaupam Vanj, da ima še načrte z menoj. Zato se mu tudi zahvaljujem in gremo novim zmagam naproti.
Na zdravje, drage bralke in bralci Časnika. Veselim se z vsakim, ki je te vrstice prebral.
