Moralnost in zakonodaja sta pogosto neskladni
Ob odzivih na požar v Dijaškem domu Ivana Cankarja, sem pomislil na pogosto uporabljeno izjavo: nekaj gnilega je v deželi Slovenski (Danska država naj opravi s svojo gnilo sama…). Že večkrat sem opozoril, da je z našo organizacijsko kulturo marsikaj zelo, zelo narobe. In je vsak dan bolj narobe, kar je seveda nekaj, kar ni ravno dobro. Še bolj slabo pa je to, da smo ta trend poslabševanja stanja, zapustili svojim potomcem.
V oddaji Beremo je moralni teolog dr. Ivan Štuhec pri predstavitvi svoje nove knjige v obliki znanstvene monografije Teološki temelji morale (Celjska Mohorjeva družba, 2024) med drugim tudi zelo poljudno predstavil razmerje med moralo in zakonodajo. Pravi (upam, da sem prav povzel), da je nekaj sicer lahko zakonito, ni pa v skladu z moralnimi temelji. Tej izjavi je podobna sicer sarkastična izjava pokojne ga. Zdenke Cerar v vlogi generalne državne tožilke, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje.
Upravljanje tveganj pri poslovodjih je pri nas na zelo nizkem nivoju
S področjem upravljanja tveganj in prostovoljne privolitve za izvajanje aktivnosti na področju varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požari se posredno (ne poklicno) ukvarjam že daljše obdobje. Kot soavtor (in slušatelj) sem sodeloval na kar precej strokovnih srečanjih na to tematiko (še medicina dela). Tudi aktivno sem v svojih predavanjih (in neformalnih razgovorih z ostalimi udeleženci) opozarjal na temeljno nerazumevanje spopadanja s problematiko.
Odgovornost je pri nas zeloooo raztegljiv pojem. Na splošno velja, da se odgovornosti izogibamo po načelu: kako bi našli način, da bi se le tej izognili ali pa jo preložili na nekoga drugega. Nedavno sprenevedanje ob nakupu stavbe na Litijski in nakupu izjemno »pomembnih« prenosnih računalnikih sta samo vrh ledene gore. Sta pa dva pojma neločljivo povezana: odločanje in odgovornost. Tisti, ki je sprejel odločitev, mora sprejeti tudi odgovornost za to odločitev. Neznanje ali nepoznavanje problematike pri sprejemu odločitve ga za posledice ne opravičuje za odgovornost. Kdo pa lahko sprejema odločitve ? Samo tisti, ki dejansko razpolaga z resursi za izvedbo aktivnosti potrebnih za dosego ciljev postavljenih pri odločitvi. Da ne bo pomote: resursi so človeški (zaposleni ali najeti delavci), materialni (sredstva) in finančni (finančna vlaganja oz. stroški izvedbe).
Ko govorimo o poslovodjih (upraviteljih, menedžerjih, vodjih na vseh nivojih ali kakorkoli si jih še želimo imenovati), so ti odgovorni za ustrezno poslovanje svoje organizacije. Vodenje vsake organizacije od vodij zahteva upravljanje možnih tveganj, ki lahko zadenejo njegovo organizacijo. Neznanje na posameznih področjih (knjigovodstvo, tehnično varovanje, varstvo pred požari, varstvo pri delu, izgradnja in širitev znanja ipd.), ga ne odvezujeta te odgovornosti. Če so pri vodenju (ravnateljevanju) omejeni pri upravljanju z viri (kar velja za večino javnih zavodov, organov v sestavi ipd.), morajo svojo odgovornost prenesti na tiste, ki imajo pravico za razpolaganje z resursi. Najmanj, kar se od njega lahko pričakuje je, da nadrejene opozori na ugotovljena tveganja (za kar mora imeti pisna dokazila). Iz svojih izkušenj lahko zagotovim, da je pri tem potrebno biti vztrajen.
Predpisi (standardi) so samo minimalne zahteve, pogosto pa niso zadostne
Naslednje so standardi za izvajanje aktivnosti. Vsi standardi so minimalni pogoj, ne pa zadostni pogoj za izvajanje aktivnosti na ustrezen način. Zakonodaja je v osnovi standard, ki se ga moramo držati. Če pri analizi tveganj ugotovimo, da definiran standard ne zadostuje, je potrebno izvesti aktivnosti, ki bodo zagotovile doseganje zahtev pri analizi tveganj. Leta 2025 ni potrebno biti genij, da se ugotovi, da je možnost požara v večstanovanjski stavbi velika. Še posebej, če so v taki stavbi osebe, ki še niti niso polnoletne in je od njih v veliki meri možno predvideti neodgovorno ravnanje. Seveda enako velja za mnoge polnoletne osebe. Nikakor ne moremo pričakovati, da v stavbah, ki ne podlegajo standardu (zakonski zahtevi) aktivne in pasivne požarne zaščite, ne bo požara. Še posebej, če je to zaradi tega, ker je stavba izpred leta, ko je nastal predpis in naj bi zato zanjo ne veljal. Požar se na to ne bo oziral. To je enak nivo, kot tisti pri Butalcih, ko so napisali, da je Turkom v Butale vstop najstrožje prepovedan.
Naslednje. Prepričanje, da je za področje varnosti in zdravja pri delu, varstva pred požarom, knjigovodstvo, usposabljanje zaposlenih in posledično inovativnost v organizaciji, kakovost in kar je še drugih pomembnih podpornih poslovnih procesov v organizacijah, odgovornost na strani stroke, je naivna, In to tako iz strani stroke, ki pogosto naivno hoče to prevzeti ali pa od njih zaradi pozicije moči zahteva finančno močnejši partner – poslovodstvo, kot s strani poslovodij, ki se na ta način skušajo oprati roke pred odgovornostjo. Velja enako pravilo: odgovarja lahko samo tisti, ki upravlja z resursi. Zato pametni poslovodja upošteva (utemeljene) predloge s strani stroke za izboljšanje stanja na obravnavanem področju. Stroka pa odgovarja za svoje profesionalno delovanje. To pomeni, da glede na medsebojno sodelovanje s poslovodjo ustrezno analizira tveganja in predlaga strokovne rešitve za ugotovljene razlike med sedanjim in ustreznim stanjem. Navzven odgovarja poslovodja, ker le ta lahko uporabi potrebne resurse (skladno z njemu danimi pooblastili) za predlagane zahteve s strani stroke.
Organizacijska kultura se ne razvija v pravo smer
Vse to je seveda napisano skladno s prakso v sodobnih organizacijskih praksah in na žalost samo teoretično »razglabljanje« v naši organizacijski kulturi. Pavle Ravnohrib je v nedeljskem intervjuju (2. feb. 2025 ob 21 h) z dr. Možino omenil, da je njegov oče, ki je živel v treh državah (AO, Kraljevini Jugoslaviji in FLRJ (SFRJ) izjavil, da je bila še od vseh najmanj slaba »gnila« Avstrija. Bil je govor o moralnosti, vrednotah, pokončnosti ipd. oz. kot to jaz opredeljujem, o organizacijski kulturi. V času približevanja Evropski uniji, se je stanje malce poboljšalo.
Nisem edini, ki ugotavljam, da se je vse skupaj ponovno začelo rapidno poslabševati po prvi Janševi vladi. Sam ključni mejnik vidim v »znamenitem« pismu 571 novinarjev (F571) v letu 2007, ko se je začela restavracija socialističnega sistema. Danes smo dosegli zelo nizko točko. Vendar nas življenje uči, da nikoli ni tako slabo, da bi ne bilo možno slabše. Dna ni, tako kot ni možno doseči absolutne ničle kelvina. Zmeraj se lahko odvzame še 20% energije (volje za izboljševanje stanja).
Sklep
Na začetku omenjeni požar v dijaškem domu je samo eden izmed mnogih kričečih primerov neodgovornega ravnanja s strani odgovornih oseb, ki se sklicujejo na minimalne standarde in se pri tem iz razloga nepotrebnih stroškov izogibajo izboljšavam. Če kdo misli, da je v mnogih stolpnicah po Sloveniji boljše stanje, bo pri naslednjem »incidentu« ponovno neprijetno presenečen. Da o potresno odpornih objektih, nepotrebnih nesrečah na cesti zaradi neustrezne prometne ureditve ipd. niti ne govorimo. Odgovorni lastnik pač stalno skrbi za »investicijsko vzdrževanje in izboljševanje obstoječega objekta«… Stroka opozarja, karavana pa gre naprej.
Da zaključim še z eno večkrat izrečeno mislijo: čistoča v kuhinji se enostavno preveri z obiskom stranišča, nivo organizacijske kulture pa v odnosu vodstva do varstva pri delu in požarnega varstva. Kdor misli, da je vlaganje v ti dve področji strošek in ne investicija za dvig dodane vrednosti, ta nima pojma, kako se upravlja s ključnimi resursi njegove organizacije. Socialisti, ki edini najbolj vedo, kaj je prav (za druge), tega nikdar ne bodo dojeli. Miselnost, da cilj posvečuje sredstva in na ta način suspendira človekove pravice, pač ne more voditi v napredek. Ko vidiš reakcijo ob takih nesrečah (izjava ravnatelja doma, da jim po obstoječi zakonodaji zaradi starosti objekta ni potrebno imeti aktivnega in pasivnega varstva pred požari), tudi »lahko razumeš« Kidriča, ki je (menda) izjavil, da če ostane samo pet Slovencev in so vsi komunisti, potem smo svoj cilj dosegli.
