Pozabljeni šentjoški zgodovinar

Wurzbachov biografski leksikon avstrijskega cesarstva (1857 – 1892) omenja Emilijana Janiča,  dolenjskega duhovnika, ki se je rodil 20. februarja 1757 v Šentjoštu pri Stopičah (Novo mesto). Janič je v Gradcu študiral cerkveno zgodovino in hebrejščino, na Dunaju pa patrologijo, civilno in kazensko pravo. Za duhovnika je bil posvečen 21. marca 1782, nato pa je stopil v benediktinsko opatijo Gottweich. Leta 1788 je Janič obiskal Italijo, kjer ga je v Rimu kar dvakrat sprejel papež Pij VI. (1775 – 1799). Na željo neapeljskega kralja Ferdinanda IV. je Janič leta 1790 po Italiji spremljal kneza Adama Auersperga, na priporočilo neapeljskega burbonskega kralja Karla pa je Janič postal tudi član znamenite benediktinske opatije na Monte Cassinu. Po vrnitvi v Avstrijo je začel  pisati. Najpomembnejša je Zgodovina nastanka in rasti nemško – avstrijske monarhije pa knjige o vojnah, državah in religijah ljudstev rodovitnega polmeseca in Sredozemlja.      

Foto: Wikipedia