Te dni se odvija proces proti Anuški Delić, ki je v Delu razkrila vsebino zaupnega poročila o ekstremnih skupinah v Sloveniji. Na Portalu Plus menimo, da Delićeva ni mogla narediti drugega, kot kar je naredila, torej objavila pridobljene informacije, in nismo presenečeni, da je glede na njen svetovni nazor zelo sistematično obdelala povezavo med desnimi ekstremisti in SDS.
Presenečeni pa smo, da se v javnosti zelo malo debatira o delovanju Sove. V zadnjem času se je nabralo toliko indicev, da lahko utemeljeno sklepamo, da sta velik operativni del Sove ugrabila politika in interesne skupine in da ta organizacija že davno ne deluje več primarno na področju obveščevalno-varnostne dejavnosti, ampak se ukvarja z nečem povsem drugim. Posledica je še bolj bizarno politično prizorišče, vsesplošno rentništvo in pa ogromne varnostne luknje. Pojasnimo, zakaj.
Ekstremisti in obveščevalci
Zgodba o vlačenju Anuške Delić po sodišču postaja bizarna in se spreminja v institucionalni spin, ki je mogoč zgolj zaradi tega, ker je to politično mogoče. Da ne bo pomote- Delićeva, ki, kot smo razkrili na našem portalu, pridobiva informacije kar pri Pristopu in z njimi obdeluje bivše Pristopove poslovne stranke, je v primeru desnih ekstremistov naredila tisto, kar bi vsak novinar moral in k čemur je zavezan – objavila je vse zgodbe.
In bodimo iskreni, objavila jih je še z večjim veseljem, ker je šlo za informacije, ki so neposredno škodile volilni mobilizaciji SDS. Problem pa, institucionalno gledano, ni v Delićevi, ampak v viru, ki je informacije s točno določeno agendo (ki je lahko samo politična) odcurljal do Dela. Naj vam pojasnimo, zakaj trdimo, da je temu tako.
Dokaj zanesljive informacije kažejo, da je zgodba v Delo pritekla neposredno iz Sove. Pri tem sta problema dva. Prvič, v samem poročilu o delovanju desnih ekstremistov v Sloveniji ni ničesar posebno strašnega. Nekaj ekstremnih desničarjev, torej supremacistov in nacionalistov, simpatizira z SDS, slednje je bilo, zaradi pospešeno radikalne retorike v slovenskem političnem prostoru, za pričakovati, zato takšne informacije niso ravno šokantne, še manj pa predstavljajo uspešno obveščevalno dejavnost Sove.
Ali še bolj neposredno: ni absolutno nobenih podatkov, da bi ti desni ekstremisti, ki jih poročilo obravnava, predstavljali resno varnostno tveganje. Niso kopičili orožja, niso pripravljali terorističnih akcij, niso bili del kanalov za tihotapljenje orožja in pranja denarja tujih terorističnih organizacij, nič od tega. Vse kar vemo o njih je, da predstavljajo bizarno ekstremna stališča in naj bi simpatizirali s SDS. Torej?
Zelo veliko dela za nične izsledke in za nikakršne informacije. Ampak poročilo je vseeno “pobegnilo” v levo Delo. Moje mnenje? Delo in Delićeva sta bila zlorabljena za objavo poročila, ki nikoli ni bilo narejeno za nič drugega, kot poseganje v politiko. Breivik je bil izgovor, rekonfiguracija slovenske politične scene pa cilj.
In drugič, kako zelo so v procesu služenja političnim botrom postali nesposobni agenti Sove, priča dejstvo, da so izjemno veliko energije namenili preiskovanju bizarnih, a benignih ekstremnih desničarjev, vmes pa so izpustili, da Bilal Bosnić masivno rekrutira Slovence in jih pretvarja v islamske skrajneže. In Bosnić je to v Sloveniji počel leta in leta, vsaj primer avstrijske Vehabije v gozdovih okoli Velenja je bil zadnji alarm, ko bi se Sova morala zbuditi, pa se ni. Ali razumete poanto? Desni ekstremisti ne kopičijo orožja, islamski teroristi ga imajo doma. Slovenija ne služi za tranzit evropskim ekstremnim desničarjem, služi pa za tranzit in logistiko islamskim skrajnežem.
Desni ekstremisti se ne vpisujejo v ukrajinski Pravyy Sektor in ne potujejo v Donetsk, islamski skrajneži se vpisujejo v ISIL in odhajajo na bojne položaje v Sirijo. Teza o nesposobnosti agentov Sove je seveda na mestu, na mestu pa je tudi, da je očitno ta agencija angažirana s strani politike, zato da obdeluje, predeluje in v medije posreduje podatke za namene političnega boja. Če temu ne bi bilo tako, ne bi porabili neskončno časa in sredstev, da se dokaže tisto, kar je intuitivno (torej da ekstremni desničarji politično tangirajo k SDS), povsem se pa spregleda resno varnostno tveganje, ki v tej državi obstaja že nekaj let.
Osebno se mi zdi politična agenda nekaterih agentov Sove sporna, ne samo z institucionalnega vidika ampak tudi z varnostnega, saj je v tej državi že toliko orožja, finančnih sredstev in ekstremistov, da se lahko Ljubljana nekega petkovega popoldneva zbudi krvava.
Torej? Nihče ne bi smel skočiti v Delićevo, vsi pa bi morali skočiti na Sovo in zahtevati pojasnila, kdo je politično motiviral Sovo, da preko zgodbe o desnih ekstremistih poseže na politično polje in kdo je odgovoren za varnostno luknjo, ki se imenuje Bosnićevi borci in orožje v Sloveniji. Še več, morali bi se vprašati sledeče: če so določene strukture Sove imele interes, da se informacije mimo vseh zakonskih procedur prenese v Delo, koliko podobnih poskusov je že bilo? Koliko informacij je preko različnih posrednikov steklo iz Sove v slovenske medije, koliko akcij Sove se je zlorabilo za medijske uboje in kdo vse so ti informacijski posredniki ter kakšna je njihova renta?
Ekstremna nesposobnost ali ugrabitev Sove s strani interesnih skupin?
Požareport je že dolgo nazaj poročal o “samostojni” akciji agentov Sove tik pred volitvami leta 2011, ko je skupina agentov na Obali zbirala informacije o tistih, ki so se politično mobilizirali pred volitvami ali na njih kandidirali. Nabiranje informacij je bilo z varnostno-obveščevalnega vidika trivialno trapasto: ali ta-in-ta kocka, morda prekomerno pije ali se celo drogira ali skače čez plot in ali je na drugi strani plota morda oseba enakega spola. In zakaj bi agenti zbirali take informacije? Da preprečijo Bosnićeve akcije v Sloveniji? Ali morda zato, da se nabere dovolj materiala za javne diskreditacije in politično reketiranje?
Če zadeve vzamemo resno, lahko trdimo, da so posamezni agenti Sove neverjetno nesposobni, saj zbirajo nepomembne informacije. Če razumemo, da del Sove deluje izven institucij, razumemo, da se takšne institucije zbirajo za čisto posebne namene in čisto posebne naročnike.
Po naših informacijah je zgodb o “nesposobnosti” agentov Sove še več. Osebe, ki so zaposlene na regulatorjih, ki so del procesa, ki se mu reče razkrivanje in pregon kriminalitete, vedo povedati, da si z delom agentov Sove ni moč pomagati. Njihov domet je nabiranje trivialnih informacij po lokalih. Menim, da je takšno obnašanje pričakovano in nič kaj presenetljivo. Informacijski šum se nabira zgolj takrat, ko obstaja zelo jasen interes, da neka preiskava ne teče v smeri razkrinkanja kriminalnega početja interesnih skupin, oziroma ko obstaja interes, da se ne razkrinka koalicij med politiko in interesnimi skupinami, ki ugrabljajo državne institucije.
Te zgodbe pa so analogne tistim iz kriminalistične policije, ko se opravi pridobivanje informacij zgolj v smislu metanja dimne bombe in to tako, da kriminalist čudežno ne izve ničesar ali pa zbere nepomembne informacije, razgovor je opravljen, deviacija pa ni zaznana.
Bodimo natančni, lep del agentov Sove določenih informacij ne bo zbral in analiziral.
