Inkovska protislovja
V neizprosnih življenjskih razmerah, ki vladajo v puščavi na eni strani ter v deževnem gozdu Amazonije na drugi strani, se je izkazalo, da so najboljši pogoji za življenje na visoki planoti Altiplano. Že več tisočletij si tako ena za drugo slede številne kulture, a nobena od njih ni pustila za sabo toliko sledov kot Inkovska. Inki, oziroma sinovi sonca, so prišli s področja med jezerom Titikaka in sveto dolino ob reki Urubamba. Stoletja so kot majhno pleme živeli od kmetijstva. Potem pa so se v petnajstem stoletju podali na osvajalske pohode iz svojih dolin in v nekaj desetletjih zgradili imperij, ki je segal od južne Kolumbije do osrednjega Čila.
Z neverjetno vztrajnostjo so preoblikovali precejšen del celine. Vzpostavili so diktaturo države in jo organizirali na način, da je ta v celoti nadzorova številna ljudstva znotraj države. Vzpostavili so organizirano državo, ki je postavila prometno infrastrukturo, reformirala kmetijstvo na način, ki bi si ga v Evropi tega časa lahko samo želeli: imeli so državo v kateri ni nihče bil lačen in v kateri so pokrajine v katerih je letina bogato obrodila pomagale tistim, ki so jih doletele naravne katastrofe. Vendar pa so ti dosežki imeli svojo ceno.
Inki so se imeli za otroke Sonca in so za varstvo bogov bili pripravljeni storiti marsikaj. Dokaz za njihovo skrb za svojo usodo najdemo v Arequipi, milijonskem mestu na jugu Peruja. V kolonialnem središču mesta je muzej posvečen Juaniti. Vse zgradbe v mestu so čisto mimogrede zelo nizke. Razlog za takšno gradnjo je v tem, da je celo mesto obdano z orjaškimi vulkani in da leži na izredno aktivni tektonski prelomnici. Posledica so številni potresi, ki so v preteklosti mesto že večkrat zravnali z zemljo.
Eden teh vulkanov je tudi Ampato z višino 6309 metrov. V Peruju so v zadnjem stoletju na vrhovih vulkanih že večkrat našli mumije. V letu 199. Je prišlo do silovitega izbruha sosednjega vulkana Sabancaya. Oblaki prahu so v celoti prekrili Ampato. Zaradi temne površine s prahom pokritega ledu se je po nekaj stoletjih v celoti stopil drugače s stalnim ledom prekrit vrh gore. Arheologi so imeli časa le do naslednje deževne dobe, zato so se pod vodstvom Johanna Reinharda povzpeli na vrh gore. Prav na vrhu gore so našli mumijo inkovske deklice, ki je bila bogovom žrtvovana okoli leta 1450. Njo in številne grobne dodatke so uspešno prinesli v dolin. Naravno mumificirana deklica je bila kot milni mehurček ujeta v času in kot taka je raziskovalcem nudila množico podatkov o življenju v Peruju v času, ko je bil Inkovski imperij na vrhuncu svoje moči.
Drugačen mehurček v času pa je samostan Santa Cataline na drugi strani mestnega jedra, ki pa ponuja vpogled v življenje, kot je to teklo, v času, ko je bil Peru še španska kolonija. Vpliv Špancev na življenje je bil v največji meri omejen na mesta, ki so bila temelje njihove moči. Takoj za mestnimi mejami stopimo v svet indijanskih ljudstev, ki žive na podeželju. Najlepše je to podeželje videti v kanjonu Colca. Izpod mogočnih pet tisočakov se v Altiplano zajedajo številne reke. Colca si je na svoji poti proti oceanu vrezala kar tisoč petsto metrov globok kanjon. Na planoti zgoraj si eno za drugim slede indijanske vasice z obveznimi baročnimi cerkvicami, kjer je vpliv španske arhitekture viden na vsakem koraku. Na planoti se šele zavemo kako sušnat je ta svet. Vsi potoki so zajezeni in njih vode speljane v zbiralnike. Z tako zbrano vodo se namakajo polja. Ravnine ni, da bi nanjo položil prst in zato so vsa pobočja pregrajena s terasami. Lahko rečemo, da so tako vzgojeni pridelki vzgojeni z znojem.
Podeželje v sveti dolini je tudi primer sistematičnega inkovskega eksperimenta. Eno izmed kotlin v kateri po različnih višinah vlada različna klima, so predelali v krožne terase. Na njih so vzgojili seme rastlin, ki se je v posamezni klimi najboljše obnese in ga nato razširili po celotnem imperiju.
V Peruju je obvezen tudi obisk tudi obeh centrov inkovske kulture. Mesto Cuzco je bilo nekdaj bivališče Inke. V predkolumbijskih časih malo večja vas z 10.000 prebivalcev. Danes jih ima pol milijona. Kako je mesto zaradi pritoka vedno novih in novih prebivalcev zraslo do neprepoznavnosti se lepo vidi na primeru letališča. Nekdaj je stalo na podeželju, danes je z vseh strani obdano z barakarskim naseljem in ena izmed glavnih vpadnic v mesto teče praktično vzporedno z vzletno-pristajalno stezo. Kot v drugih mestih, se tudi tu vse dogaja na Plazi de Armas. Vsako nedeljo je na trgu vojaška parada. Ta ima jasen propagandni pomen, saj se prebivalcem na tak neposreden način pokaže moč države. Parado seveda spremljajo tudi politiki in se pridno sončijo v soju žarometih in rezultatov države za katere pri najboljši volji, kot pri nas, niso kaj dosti zaslužni. Ko je uradnega dela parade konec na vrsto pride tudi bolj priljudni del človeškega druženja.
Na trgu se izvajajo verske procesije, ki pa pri najboljši volji že na prvi pogled izgledajo nekoliko drugače kot pri nas. Vse skupaj je podobno karnevalu in plesu v maskah. Zraven pa se v hipu znajdejo še številne stojnice. Na trgu se tako sreča mlado in staro. Če se ti zahoče družbe je boš tu prav gotovo našel.
Čisto druga, do skrajno turistično razvita pa je zgodba o Machu Picchuju. Leta 1911 ga je z obilno pomočjo National Geographic Society in ameriške vlade spet našel Hiram Bisham. Priti do njega je pravi administrativni, finančni in organizacijski podvig. S spretno promocijo je postal eden izmed najbolj prepoznanih arheoloških krajev sveta. Vendar pa se ob tem pozablja na dejstvo, da je podobnih arheoloških krajev v Peruju na desetine, da pa so vsa po vrsti zelo slabo poznana. Poleg neverjetne vizualne podobe kraja na grebenu nad kanjonom reke Urubamba pod mogočnimi in zasneženimi Andi mi je v spomini ostalo čisto nekaj drugega.
Ogled arheološkega najdišča je mogoč le ob spremstvu vodiča. Ta je bil v vsem svojem bistvu perujski patriot. O Hiramu Bishamu tudi približno ni našel ene lepe besede. Po njegovem naj bi ga pred njim odkril nekdo drug, sam Bisham pa je ob pomoči univerze Yale najdišče dobesedno izropal, artefakti pa navkljub protestom Peruja še kar ostajajo v ZDA.
Janez Mihovec
