Dvotedensko japonsko križarjenje: med sušijem, samuraji in čudežnimi stranišči
Ko se odpraviš na križarjenje z (manjšo) križarko Azamaro, je to, kot bi vstopil v plavajoči hotel, ki vsak dan odpre vrata v novo japonsko mesto, brez vsakodnevnega mukotrpnega pakiranja in razpakiranja. In ker Japonci znajo vse organizirati s kirurško natančnostjo, je bilo naše potovanje prava simfonija udobja, estetike in – seveda – nenavadnih lokalnih posebnosti.
April na Japonskem je res čaroben – cvetoče češnje spreminjajo ulice v rožnate pravljične pokrajine, ljudje pa se zbirajo v parkih pod drevesi, da bi uživali v hanamiju (opazovanju cvetov). Vse skupaj je kot scena iz filma, kjer veter nežno raznaša cvetne listke po mestnih ulicah.
In ja, japonska urejenost in čistoča sta nekaj, kar očara prav vsakega obiskovalca. Včasih se celo zdi, da ulice izgledajo kot na katalogu – brez smeti, vse na svojem mestu in urejeno s pravo mero estetske dovršenosti.
Osaka – Kraljestvo hrane in rečnih kanalov
Naše prvo pristanišče je bila Osaka, mesto, kjer se ljudje ne pogovarjajo samo o vremenu, ampak predvsem o hrani. Tukaj ne le jedo – tukaj slavijo jedačo kot sveto poslanstvo. Od slavnih takoyaki (ocvrti krogci s hobotnico) do okonomiyaki (japonske palačinke, polne vsega dobrega) – če imaš srečo, zapustiš mesto brez dodatnega centimetra okoli pasu.
Kobe – Mesto legendarne govedine
Po pričakovanju res še nisem jedel boljše govedine kot v Kobeju.
Razlika med navadnim in Kobe govedom? No, japonske krave živijo bolje kot marsikateri človek – masaže, sproščujoča glasba in skrbno izbrana prehrana. Če bi se po naključju reinkarnirali kot 
krava, bi si želeli, da vas pošljejo prav v Kobe.
Kyoto – Časovni stroj v obdobje samurajev
Kyoto je bil kot sprehod po živi sliki iz preteklosti. Med tisočerimi torii vrati Fushimi Inari in skrivnostnimi gejšami v Gionu smo se počutili, kot da smo za kratek čas postali protagonisti kakšne zgodbe iz obdobja Edo. Največji izziv? Ne izgubiti se v neštetih templjih in vrtovih.
Takamatsu – kraljestvo udona
Glavno mesto prefekture Kagawa na Japonskem, je znano po čudovitem vrtu Ritsurin Koen, ki velja za enega najlepših zgodovinskih vrtov na Japonskem. Poleg tega mesto ponuja široko paleto okusnih jedi iz teh značilnih japonskih rezancev. Videl sem celo muzej »Cup-noodles«.
Kitakyushu – industrijska dediščina
Jeklarna Yawata Steel Works iz 19. stoletja je del Unescove svetovne dediščine. Med priljubljenimi znamenitostmi sta tudi čudovit vrt Kawachi Wisteria Garden, znan po spektakularnih tunelih cvetov, in Kokura grad, ki ponuja vpogled v zgodovino pokrajine.
Hirošima – Mesto spomina in feniksa
Hirošima je mesto, ki te osupne. Od mirnega parka spomina do čudovitega otoka Miyajima, kjer svetišče lebdi na vodi – tukaj se zgodovina zlije z naravno lepoto. Najbolj nepričakovan trenutek? Okus lokalne specialitete – ostrig, ki so tako sveže, da bi se skoraj same vrnile v morje.
Nagasaki – Evropski pridih na Japonskem
Ko se znajdeš v Nagasakiju, je občutek nekoliko evropski – od zgodovinskih nizozemskih trgovin do starodavne kitajske četrti. A najbolj presenetljivo? Lokalna jed ramen je rahlo sladka – kot da bi kuharji pomislili, da bi nas testirali, če znamo ceniti preplet okusov na popolnoma nov način.
Shimizu – Pogled na sveto goro Fuji
Shimizu bi lahko opisali kot »okno do gore Fuji«. Če imaš srečo s sončnim vremenom (in mi smo jo k sreči imeli) te pričaka najbolj ikoničen pogled na Japonsko – mogočna gora Fuji, ki deluje, kot da lebdi nad deželo. Najbolj nenavadna izkušnja? Lokalna poslastica – beli rakci, ki jih je skoraj škoda pojesti, ker izgledajo kot majhne umetnine.
Nagoya – Mesto tehnologije in samurajev
Nagoya je mesto, kjer se samurajska zgodovina sreča s sodobno tehnologijo. Tukaj smo odkrili, da Japonci obožujejo robotizirane kavarne, kjer nas je postregel robot, ki je imel več socialnih veščin kot povprečen človek pred jutranjo kavo.
Kagoshima – Miniature vulkanov in črni prašič
Kagoshima je znana po svojem vulkanu Sakurajima, ki z lahkoto ukrade pozornost vsakega obiskovalca. A lokalna poslastica, črni prašič, je verjetno edina stvar, ki lahko na trenutke zasenči vulkan – vsaj pri gurmanskih navdušencih.
Yokohama – Pristanišče prihodnosti
Yokohama je z ultra modernim pristaniščem videti kot mesto iz prihodnosti, kjer bi pričakovali, da se izza vogala pojavi kakšen leteči avtomobil. A presenečenje? Kitajska četrt, kjer smo končno pojedli dim sum, ki nas je vrnil v realnost. Veliko sem tudi prihranil, ker sem se v Tokio vozil kar z njihovim javnim prevoznim sistemom: podzemna, vlaki in avtobusi. To pa zato, ker je vse zelo dobro označeno, celo z dodatnimi napisi v angleščini.
Tokio – Labirint svetlob in presenečenj
Tokio ni mesto, ampak izkušnja. Med osvetljenimi reklamami v Shibuyi, retro arkadami in čudaškimi kavarnami z mačkami, sovi ali celo ježi, je občutek, da si hkrati v prihodnosti in v paralelnem vesolju. In ja, stranišča s sto gumbi so absolutno znanstveno čudo, na katerega bi moral biti ponosen ves svet.
Busan – Kontrast korejske elegance
Po vseh japonskih mestih smo za dva dni skočili še v Busan, ki je deloval kot lahkotnejša različica Seula. Tukaj smo hitro opazili eno očitno razliko – avtomobili! Večji, robustnejši in pripravljeni na prav vsak teren. Na Japonskem prevladujejo kompaktna vozila (in tudi majhne hiše), medtem ko Korejci očitno cenijo prostornost na cesti.
Japonska je res pravi raj za ljubitelje majhnih kužkov – niso le razvajeni, ampak se tudi vozijo v pravih mini kočijah (ko vidiš nekaj podobnega otroškemu vozičku, moraš najprej preveriti če ni pasji), medtem ko jim v parkih ljubeče zamenjajo plenice. Če bi se psički sami zavedali svoje privilegirane usode, bi se gotovo še bolj važili! 
Gotovina na Japonskem pa je pravo presenečenje – medtem ko mnoge države drvijo proti popolni digitalizaciji (na primer tudi Kitajska), Japonci še vedno vestno uporabljajo kovance. Sreča je vsaj v tem, da njihovi avtomati niso le tehnološko dovršeni, ampak tudi izjemno potrpežljivi – brez težav preštejejo cel kup drobiža, kot da bi bil vsak kovanec dragocen zaklad.
Njihova vljudnost pa meji že na umetnost – vsak poklon je kot dobro premišljen koreografski gib spoštovanja. Tudi če ne govorijo veliko tujih jezikov, pa tehnološki čudež v obliki prevajalskih aplikacij zgladi prav vsako morebitno jezikovno zagato.
Dva tedna na križarki Azamaro sta minila kot blisk, a vsako mesto je pustilo svoj pečat. Japonska nas je očarala z izjemno organiziranostjo, neverjetno kulturo, futurističnimi stranišči (katerim sem jaz včasih preventivno kar električni kabel iz vtičnice potegnil, da ni bilo treba programirati…) in hrano, ki bi se je lahko navadili za vse večne čase.
Zdaj mi je tudi jasno, zakaj je ravno suši na Japonskem tako popularen. Zjutraj ima vsak drugi poslovnež (v obleki s kravato in prevelikimi čevlji) v roki vrečko s kosilom, katerega pa mu ne bo treba pogreti. In zakaj ima tako veliko ljudi prevelike čevlje? Ker se vedno pri vstopu v stanovanje in pogosto tudi v navadno gostilno – sezuvajo in gre tako hitreje.
Pa še dva dodatka:
- Anekdota
Za ogled z vrha 69-nadstropnega stolpa v Yokohami je treba kupiti vstopnico: cena 1.000¥… Ko sem bankovec že dal, pa nama je prodajalka pokazala napis: “Is any of you over 65 years old?” Ker sem se ustrašil, da bi zaradi mojih 75 let lahko bile kakšne omejitve zaradi višine, sem se gladko zlagal: “No!”… Potem sem pa videl, da bi bil sicer deležen popusta: 800¥… Pa nisem hotel priznati svoje laži… (se mi je pa tudi fajn zdelo, da sem ji zgledal mlajši od 65 let)…
NAUK: Lagati se ne splača
- Priporočilo
Še veliko več zanimivosti o Japonski, kot tudi še o drugih 115 državah, katere sem že doslej obiskal, pa boste našli v moji novi ZANIMIVI KNJIGI, ki bo kmalu izšla. Vsebovala bo kar okrog 1.500 fotografij, digitalna verzija pa še preko 500 videov!
