Na tem mestu izgledam kot tisti, ki je izjavil: Pišem ti pismo dolgo, ker nimam časa, da ti pišem pismo kratko. Dr. Žiga Turka v nagovoru ob predstavitvi knjižne izdaje zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek utemeljeno pravi: »Svetovalci za javno mnenje celo svetujejo: namesto knjige članek, namesto članka kolumno, namesto kolumne objavo na X, namesto tvita fotografijo ali kratek filmček. In filmček – ta, pravijo, doseže več ljudi«.
Zanje in usposobljenost za vodenje mnogi posmehljivo imenujejo »mehka znanja«, kot nekaj, s čimer se seznanjamo na všečnih predavanjih samozavestnih gurujev, ki nam oznanjajo, da je to nekaj, kar se da s preprostimi zabavnimi primeri osvojiti v nekaj uricah med dvema »coffee break«-oma. Pa ni tako. Razumevanje sodbenega organizacijskega okolja, vodenja in organizacije je »prekleto hard« oz. je teorija in praksa na tem področju zelo trdno definirana, se stalno nadgrajuje in zahteva zelo temeljit in poglobljen študij. Potrebno je pridobiti izjemen razpon znanj na mnogo področjih s poglobljenim razumevanjem njenega razvoja skozi čas in prostor, ker se je razvijala na različnih geografskih širinah, med seboj pogosto zelo različnimi kulturami. Šele s tako pridobljenimi znanji in preko veliko izvedbene prakse, se lahko izvajajo mehki (ne na silo) prenosi najboljših praks v svoje organizacijsko okolje.
Kako sem sploh zašel v to tematiko
Konec osemdesetih let sem se bolj slučajno kot načrtno lotil študija (ob delu) na FOV Kranj. »Faliral« sem na tehnični fakulteti (gradbeništvo napravil sem cca. 15 izpitov) in se uspel zaposliti na Gimnaziji kot laborant za fiziko. Fiziko mi je na izjemen način predstavil takratni asistent na Gradbeni fakulteti – Hinko Šolinc (takrat zanesljivo še ni imel doktorata) in kot nekdo z smislom za poučevanje, sem to precej učinkoviti uporabil pri mojem delu na šoli
Zakaj tak čuden uvod? To so bili čudni časi hudih napadov na splošne gimnazije. Tudi novomeška gimnazija se je soočala z eksistenčno krizo, ki jo je povzročala tedanja oblast pri vrednotenju programov usmerjenega izobraževanja (znameniti Šuvarjev eksperiment). Da bi si šola nekako zagotovila finance, se je lotevala različnih »dopolnilnih« programov. Tako smo imeli kar nekaj časa program (dvoletni) »obutveni tehnolog«, ki je bil menda vrednoten trikrat več kot program naravoslovno matematične usmeritve. Pedagoški program pa je bil tako in tako popolnoma nezanimiv in smo komajda napolnili dva oddelka po 20 dijakov/inj in še to samo zato, ker ni bilo potrebno dosegati potrebnih točk za napredovanje v štiriletno šolo. Pa malce smo morali čez prste pogledati, da so vsi/e uspešno prišli/e na višjo stopnjo.
Pomembno finančno »poživilo« pa nam je ponudil FOV (popularno imenovan tudi Kranjska Sorbona), ki se je takrat pod vodstvom dekana dr. Jožeta Florjančiča širil po celotni Sloveniji. Šola je ponudila učilnice za predavanja (študij ob delu – popoldanski termini), jaz pa sem pomagal pri organizaciji predavanj. Sočasno pa sem se tudi vpisal (samoplačniško) na študij. Imam sicer naravni »smisel za organizacijo« in »vodstvene sposobnosti«, kar je po navadi v razpisih za vodilna mesta. Kasneje sem hitro spoznal, da je kandidiranje na vodilna mesta sicer zame brezpredmetno, ker nisem ustrezno »zgrajen« ali z drugimi besedami; sem drugorazredni državljan.
Pričakoval sem, da bomo slušatelji dobili »recepte« za dobro organizacijo in organiziranje pa sem bil hitro razočaran. Večina je tako in tako vzela študij kot enostavno priložnost za pridobitev diplome potrebne za potrditev dosedanjega statusa (so že imeli položaje v podjetjih ali državni upravi) ali pa jim je le ta bil obljubljen, ko diplomo pridobijo. Sam pa sem na srečo (mogoče pa to ni bila sreča, kar bom pojasnil kasneje) vendarle spoznal, da pa je na tem področju vendarle veliko zanimivega za spoznati. Nekaj so k temu pripomogli nekateri predavatelji (v pozitivnem in tudi negativnem smislu), nekaj pa tudi moja siceršnja višja splošna izobrazbe, kot je bila značilna za večino ostalih slušateljev, ki mi je omogočila postopno odstiranje vedno novih in novih vrat dojemanje kompleksnosti tematike.
Končal sem prvo stopnjo, končal sem drugo (univerzitetno stopnjo z nekaj diferencialnimi izpiti za prehod iz prve na drugo stopnjo), opravil sem magisterij, se uspel celo vpisati na doktorski študij (opustil…), medtem začel predavati na višješolskih ekonomskih programih (s svojo literaturo – gradivom), sodelovati na strokovnih posvetih s svojimi članki, objavljati tudi kaj v strokovnih revijah, predelal sem tudi precej zanimive literature tako prevedene v slovenščino kot tudi nekaj v originalu (nekaj let sem imel tudi naročeno revijo Harvard Business review.).
Naivno sem menil, da tudi drugi sledijo moji vnemi
Skratka, kar resno sem se (in se še vedno) poglobil v študij in precej naivno pričakoval (vsaj v začetku), da moje zanimanje in spoznanja o izjemnemu pomenu, ki ga razvoju v družbi nudijo ta znanja, delim tudi vsaj z nekaj, če ne celo z večino slušateljev in predavateljev o tej tematiki v Sloveniji. Pa sem kmalu ugotovil, da se motim. Na zadnjem od posvetov, ko sem kot vabljen predavatelj ponovno izkoristil priložnost in (vsaj po mojem mnenju) utemeljeno ponovno opozoril na naš velik primanjkljaj usposobljenost na tem področju, se mi je predsedujoča zahvalila za to, da jih vsako leto opozorim na naše pomanjkljivo znanje na obravnavanem področju. Nato sem odgovoril: »Odkar opozarjam na to problematiko, je tisoče ljudi pri nas končalo študij na tem področju tako na dodiplomskem, kot podiplomske študiju (vključno z množico doktorandov in to tudi na prestižnih univerzah po svetu) pa na žalost v Sloveniji ne vidim nobenega napredka.
OK. Bom pa nehal predavati po »posvetih«, pisati v strokovne (ene se imenujejo celo znanstvene…) publikacije in ponovno začel pisati v »poljudni« obliki v »ljudskem« in ne preveč strokovnem jeziku. Dobil sem priložnost za pisanje v Časniku,si, kjer sem takoj poudaril, da ni moj namen pisati o dnevno političnih tematikah, temveč preko le te izpostaviti ključne težave, ki jih imamo kot družba, ker ne prepoznamo, da nimamo pojma, kako deluje sodobna družba. In to vsaj pri občinstvu, ki sledi tki. imenovane »desničarje«. Pred leti sem imel precej dobro brano kolumno v Dolenjskem listu: Organizacija ljudstvu – za boljšo organizacijsko prakso, katero sem združeno kot monografijo nato celo izdal v samozaložbi. Veliko večino drobnih knjižic, ki je sicer pri redkih bralcih požela veliko odobravanje, imam seveda še vedno doma.
Zakaj čutim potrebo ponovno priti s tematiko med ljudi ?
Nekaj prispevkov iz pisanja v Časniku.si je bilo poobjavljeno tudi v drugih medijih, dogovoril sem se sicer tudi za sodelovanje pri na novo postavljenem Slovenskem času (kjer je bilo že pred tem objavljeno nekaj ne najbolj posrečeno skrajšanih tekstov), ampak nekako nikjer ne uspejo razumeti, kaj je ključni poudarek mojega pisanja. Ko sem dobil na vpogled bogat nabor člankov Katedrale svobode: Soglasje za zgodovinski trenutek, sem hitro ugotovil, da tej problematiki ni namenjen noben prispevek. Ko pa sem danes (9.6.2025) prejel po mailu še »pogovor o soglasju«, citiram: »Umetni inteligenci smo naročili izdelavo podcasta, ki predstavi knjigo v obliki te dni tako modernega pogovora med dvema osebama«, sem se odločil, da še enkrat poskusim opozoriti na to, da nam nekaj ni popolnoma nič jasno.
Edini stavek, ki vsaj posredno opozori na to, da bo potrebno nekaj storiti na tem področju, je bil stavek, »da se bo potrebno prilagoditi hitrim spremembam v okolju« (tu v osnovi niso mišljene klimatske spremembe, da ne bo pomote, čeprav so tudi te izjemnega pomena in nam diktirajo mnoga prilagajanja). Kako in s čim pa se bomo prilagodili tem hitrim spremembam pa nič. Pomenu razumevanja (slišati nekaj o tem ali celo se naučiti ni isto kot to dobro razumeti in uporabljati v praksi) sodobne teorije in prakse je dano takšen nivo, kot je bilo nekoč dano pomenu inženirstva v gradbeništvu (ne rabim jaz inženirja, ti mi samo nariši na škrnicelj papirju kaj hočeš, mi pa ti bomo to naredili). Kako so bile grajene hiše v času, ko smo cel dan čakali na cement na železniški postaji, ko se je čudežno prikazal v »našem« kraju in ko smo namesto mrež v betonske plošče vstavljalo vse, kar je malce spominjalo na železo, zato niti ne bi omenjal (npr. v kontekstu morebitnih potresov).
Ampak tukaj smo vendarle naredili napredek v družbi in statiki danes vendarle imajo veljavo (sicer nujno zlo in so zato tudi po navadi slabo plačani). Upravljanje, in vodenje »naših« organizacij (v katerih tujci niso naredili re-inženiringa) pa je še vedno na nivoju kot pred mnogimi leti v času socializma. To se seveda tudi pozna tako v dodani vrednosti profitnega sektorja (najmanj dva do trikrat manjša kot v podobnih severno in zahodno od nas), kot v vedno bolj norih eksperimentih pri izvajanju javnih storitev (zadnji eksperiment naše nore vlade na področju zdravstva ni edini, je samo najbolj vidni) na vseh področjih in to celo na področjih, ki so tudi po prepričanju najbolj zagrizenih zagovornikih tržnega gospodarstva nujna za obstoj državne skupnosti, kot so npr. javna varnost in obramba države, pravosodje ipd..
Delovanje organizacij (vseh vrst) je potrebno zaradi ljudi prestaviti na višje obrate
Kdor misli, da se tu (v javnem sektorju) ne da meriti učinkovitosti, naj se samo zamisli ob dejstvu, da ob trikrat večjem številu sodnikov na prebivalca kot je to npr. na Bavarskem, dosegamo neverjetne sodne zaostanke, ki nas morajo povprašati o naši zdravi pameti, da to dopuščamo. Ko ti vsi politični predstavniki kar naprej trobijo, da je potrebno spremeniti zakonodajo na nekem področju, da se dosežejo spremembe, mi je takoj jasno, da nimajo pojma o tem, kako se lotiti reševanja problemov. Pa s tem ne mislim, da imam jaz odgovore na vsa ta vprašanja. Kje pa. Samo zavedam se, kakšen velik primanjkljaj imamo na področju vedenja o sodobnem pristopu k vodenju, organizaciji in konec koncem upravljanju družbe kot celote.
Pred par leti je študentka dr. Fikfakove na posvetu v okviru medicine dela predstavljala stres v javni upravi zaradi reform. Dr. Fikfakova se obrne k meni in me malce prestrašeno vpraša: »Saj se izvajajo reforme v javni upravi, a ne g. Pucelj?« Odgovorim ji: »Ne, ampak stres med zaposlenimi je pa zaradi tega vedno večji.« To jaz poenostavim z eno preprosto primerjavo: imamo avtomobil, ki ima šest prestav, mi pa znamo uporabljati samo dve. Tiščimo na gas, motor želi raznesti medtem, ko se mimo nas povsem mirno peljejo avtomobili, katere vozijo vozniki, ki znajo uporabljati vseh šest prestav. Podobna situacija je, ko zaradi neznanja iz obravnavanega področja, ne zmoremo ustrezno izkoristiti vseh ključnih resursov, še posebej najpomembnejšega – človeškega, brez katerega organizacija tako in tako ne more obstajati. Ljudi pa kot tisti prej omenjeni motor želi »raznesti« zaradi slabega upravljanja psihofizičnih tveganj. Pa ne zopet z umetno inteligenco, ki bo odpravila vlogo človeka….
Na tem mestu izgledam kot tisti, ki je izjavil: Pišem ti pismo dolgo, ker nimam časa, da ti pišem pismo kratko. Dr. Žiga Turka v nagovoru ob predstavitvi knjižne izdaje zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek utemeljeno pravi: »Tako danes v javnem prostoru pogosto zamenjujemo vsebinsko za ceneno, premišljeno za hitro, tehtno za učinkovito. Svetovalci za javno mnenje celo svetujejo: namesto knjige članek, namesto članka kolumno, namesto kolumne objavo na X, namesto tvita fotografijo ali kratek filmček. In filmček – ta, pravijo, doseže več ljudi«. Upam, da se je vsaj kdo uspel prebiti skozi ta sicer precej dolg tekst. Še več pa bo vredno, če bo mogoče dojel namen mojega stalnega opozarjanja, da obravnavano tematiko obravnavamo pišmeuhovsko.
