Indikatorjev za kakovost ni vedno enostavno določiti
Za ocenjevanje kakovosti nekega sistema, organizacije, podjetja, družbe ipd. moramo najti ustrezne indikatorje ali kazalnike. Teh ni enostavno določiti. Na splošno velja, da so indikatorji lahko zelo kompleksni in za laika težko doumljivi, lahko pa so tudi zelo enostavni in ilustrativni. Objektivnost zadnjih je seveda lahko zelo vprašljiva in pogosto povsem subjektivna. Ni pa to vedno nujno res.
Že večkrat sem nakazal dva primera, ki po mojem zelo ustrezno kažeta stanje v neki organizaciji. Prvi je čistoča stranišč, ki kar dobro prikaže tudi čistočo npr. v kuhinji in za točilnim pultom. Drugi pa je odnos do varnosti in zdravja pri delu in varstva pred požari, kjer prvi prikaže odnos do zaposlenih (»strokovno« – upravljanje s človeškimi viri ali z ang. kratico HMR ), drugi pa do premoženja organizacije. Zelo poenostavljeno. Če se smatrata kot investicija in ne kot strošek, potem lahko z veliko gotovostjo upamo na dobro upravljanje tako z zaposlenimi kot s premoženjem. Če pa tega ni oz. se smatra vlaganje v VZD in VPP kot nepotreben strošek, je dobro upravljanje lahko samo čudež z enako verjetnostjo, kot da bo Slovenija kdaj svetovni prvak v nogometu.
Malce lahkotnejša dopustniška izkušnja
Toliko za uvod v temo. Vsako leto vsaj enkrat dopustujem v naši severni sosedi, s katero smo stoletja tvorili skupno državo. Koroška mi je še posebej pri srcu, ker je to pač »naša« pradomovina, v kateri se danes na žalost še samo cca. 15.000 prebivalcev čuti, da so Slovenci po narodnosti oz. so dvojezični. Tako pač je in jaz lahko tu pomagam samo tako, da čim več ljudem skušam pojasniti, da s tem, ko zamejce »ignoriramo« zaradi naše jeze nad fašisti in se s tem nevede opredelimo kot komunisti (za kar nas Slovence mnogi Avstrijci pogosto povsem upravičeno obtožujejo), zamejcem nič ne pomagamo.
Taborim ob toplem jezeru (pogosto ob Hodiškem, kjer je še pred sto leti bilo več kot 90 % prebivalcev opredeljenih kot Slovenci, danes se jih prešteje skorajda na prste …), dopoldne kolesarim, popoldan ležim, berem knjige, se veliko kopam (eni bi rekli plavam) in kaj enostavnega pripravim za večerjo zase in za mojo drago soprogo. Kolesarjenje po Koroški je čudovito. Urejene kolesarske poti, ki so dobro označene in ne prezahtevne (imajo tudi stranišča po vseh večjih krajih), vodijo na vse štiri strani neba. Kar je precejšna razlika od pri Slovencih bolj priljubljenih (ali pa »prestižnih«) destinacij na Solnograškem, Tirolskem, Saltzkammergutu, v Dolomitih ipd.
Kolesarske poti so znan kazalec kakovosti javnega servisa, o kopališčih pa verjetno manj razmišljamo
Kolesarjenje je za razliko od peš hoje precej hitrejše (vidiš v enem dnevu bistveno več), medtem ko je vožnja z avtomobilom prehitra za podrobnejše opazovanje ne samo pokrajine, temveč tudi utripa oz. življenja v krajih, ki jih obiščeš. Razen seveda če nisi član kakšne večje grupe kolesarjev, ki se ukvarja samo sama s sabo ali pa si član kolesarskega vlaka, kjer samo gledaš v hrbet svojemu predhodniku in v njegovo roko, ki opozarja na ovire na cesti.
Že kolesarske poti so eden izmed pomembnih indikatorjev družbenega standarda (pa ceste, železnica ipd.), ampak to je za Koroško nekako splošno znano dejstvo. Opazil pa sem še drug zelo pomemben kazalnik. Pred časom je kolega v Dolenjskem listu opozoril na vsa možna kopališča na Dolenjskem in v Posavju in poleg Krke in Kolpe (ki znata biti zelo zanimivi rešitvi, lahko pa sta tudi precej hladni, še posebej Krka) opozoril na kopališči v Brestanici in v Sevnici ter seveda na naše »toplice« (Dobova, Čateške, Dolenjske in Šmarješke), na minimalne Kljunove in v Klevevžu je verjetno pozabil, sam sem videl še bazen v Višnji gori, pa jezero pri Kočevju, na Blokah … Več pa skorajda ne poznam. Če »toplice« zaradi precejšnje cenovne nedostopnosti dam malce na stran, ni ravno veliko.
Na Koroškem in v celotni Avstriji je to precej drugače
Pa poglejmo, kako je to urejeno na Koroškem. Opazil sem, da ima skorajda vsak malce večji kraj svoj »bad«, na kar tudi »opozarjajo« ulične oznake (»badestrase«, če tega »bada« ne vidiš takoj). To je lahko bazen, kompleks bazenov, lepo urejena bivša gramozna jama ipd. Na koroški karti ugodnosti, ki omogoča za ceno 52 evrov tedensko obisk cca. 100 destinacij, je tudi kar precej takih kopališč (Erlebnisbäder » Kärnten Card | Ausflugsziele Kärnten (kaerntencard.at). Ampak na seznamu je le nekaj takih kopališč (natanko 20), med drugimi pri nas precej priljubljen bazen v Pliberku. Poleg tega imajo Korošci tudi veliko število jezer, ki so poleti vsa primerna za kopanje. Večinoma so toplejša od Blejskega jezera, da Bohinjskega sploh ne omenjam. Aktualna temperatura jezer se dobi na tej povezavi https://www.kaernten.at/service/wetter/seetemperaturen/.
Vsako jezero ima vsaj eno, običajno pa več urejenih kopališč. Na Hodiškem jezeru je šest kampov, ki vsi z vstopnino omogočajo vstop dnevnim gostom. Poleg tega je tam veliko občinsko kopališče. Vrbsko jezero ima veliko javnih kopališč in to najmanj enega za posamezno občino. To velja seveda tudi za vsa druga jezera. Vstopnina je od 5 do 7 evrov za odrasle. Za najstnike, otroke in družine so popusti. Vsa kopališča pa nudijo tudi letne karte tako za posameznike, najstnike in otroke, kot tudi za družine. Za odrasle osebe je letna karta okrog 72 evrov. Sezona pa je kar dolga: od junija do sredine septembra, lahko tudi dalj. Omenil bi še, da takšnega cirkusa s parkiranjem, kot je na Gorenjskem, na Koroškem ne poznajo. Večina parkirišč ob kopališčih je brezplačnih in kar je še pomembnejše: parkirišč je dovolj tudi v največji gneči. Problem zna biti samo za tiste, ki se na vsak način želijo sončiti in kopati v Vrbi ob Vrbskem jezeru.
Ampak to ni samo na Koroškem (turizem), temveč tudi na Štajerskem, Gradiščanskem, Solnograškem, Zgornji Avstriji. To je predvsem namenjeno domačinom. Seveda pa ta visok družbeni standard z veseljem ponudijo tudi gostom iz drugih avstrijskih dežel ali iz tujine. Namenoma govorim o gostih in ne turistih. Ker se znajo gostje primerno obnašati in ne kot turisti, ki mislijo, da so storitev kupili in sedaj lahko počnejo, kar jim paše. Slovence kar hitro zaznam. Ni potrebe, da slišim govorico. Večinoma se obnašamo kot turisti in ne kot gosti …
Visok nivo storitev javnega sektorja ne nastane sam od sebe
Dosežen visok družbeni standard (storitve javnega sektorja) pa potrebuje veliko denarja in učinkovit javni sektor. Dr. Alojz Ihan je v kolumni https://n1info.si/novice/mnenja/kolumna-dr-alojza-ihana-zadusnica-za-ministra/ omenil, da ima Avstrija dvakrat večji bruto proizvod in zato tudi dvakrat več denarja za javne storitve. Pa to po mojem zelo verjetno ne bo držalo. Predvsem je pomembna dodana vrednost oz. učinkovitost, ker samo od tega se lahko poberejo dajatve za skupno dobro (javne storitve). Če je ta visoka, za enak procent bruto proizvoda za izvajanje aktivnosti javne uprave ni potrebno postrgati čisto povsod, kjer uradniki vidijo možnosti (huda progresija pri dohodnini, socialnih dajatvah brez kapice ipd.), kar pomeni, da ljudem lahko ostane več denarja zase in podjetjem več denarja za razvoj. Dodana vrednost je v Avstriji skorajda trikrat višja. Kar se pa tiče učinkovitosti oz. dodane vrednosti javnega sektorja, ki upravlja z zbranim denarjem, je problem še večji. Nismo izvedli nobene resne prenove izvajanja aktivnosti javnega sektorja, zato je učinkovitost še toliko slabša od avstrijske.
Če privzamemo, da je naš javni sektor samo trikrat manj učinkovit, pridemo do kar alarmantne številke. Iz statistike vemo, da ali pomeni plus (3+3=6), pri in pa zmnožek (3*3=9). Torej 9-krat nižji učinek izvajanja storitev. Pri kopališčih se to lepo vidi. Vendar zaradi slabših storitev pri (luksuznem) standardu, kot so javna kopališča (omenil bi tudi, da grdi kapitalisti in ne sindikati delavcem celo kupijo letne karte za kopanje – poznam primer – sem pred leti za vso družino celo koristil take vstopnice svojega koroškega prijatelja) ljudje ne umirajo. Tudi če dolgo čakamo na odločitve državnih organov, večinoma ne trpimo pogubnih posledic.
Visok nivo zdravstvenih storitev ni samoumeven, kot so mnogi prepričani
Druga zgodba pa je zdravstvo. Premalo denarja in njegova zelo neučinkovita poraba zaradi neustreznega vodenja celotnega sistema in posledično vseh njenih sestavnih delov ima za vsakega od nas lahko pogubne posledice. Vem, da tudi v Avstriji niso zadovoljni s svojim zdravstvenim sistemom in da je tudi tu lahko zelo pomembno, da koga poznaš. Ampak dimenzije so seveda povsem drugačne. Če moraš počakati kakšen mesec ali pa moraš za diagnozo čakati tudi več let (ko je bolezen diagnosticirana, gre sicer malce hitreje), je velika razlika.
In kakšna je rešitev? O tem, da se moramo postopoma zavedati svoje prenizke stopnje razumevanja, kako deluje sodobno zahtevno organizacijsko okolje, sem že pisal. Pa nam posameznikom to nič ne pomaga. Če bomo hoteli preživeti, se pač ne bomo mogli več zanašati samo na državno zdravstvo. Še zmeraj bo zelo pomembno koga poznati, predvsem pa imeti denar (ob dodatnem zdravstvenem zavarovanju, ki bo zagotovo nujno) za kakšne zahtevne preiskave in kasneje posege pri privatnih zdravnikih. Moraliziranje, bes, preklinjanje ipd. tu ne bodo nič pomagali. Pa še to bo možno samo ob pogoju, da privatnikov Kordiš in njegovi ne bodo vse nagnali iz Slovenije. V tem primeru tudi denar večini ne more pomagati, kar se že danes dogaja v mnogim pri nas ljubih »bratskih republikah«. Takrat nam lahko pomagata samo še ljubi Bog in teta Pehta.
