Ljudje vedno znova razpravljajo, kakšen pogreb je pravi. Vidikov, ki so podlaga teh razprav, je veliko. Poglejmo na vprašanje pogrebov še s strani, ki se običajno ne omenja, to je s strani naravoslovja, in to z vidika atomov, ki sestavljajo naša telesa.
Če gledamo na vprašanje življenja in smrti z vidika atomov, ki nas sestavljajo, potem vidimo, da se v nas ves čas, že v materinem telesu, pa vse do smrti, neprestano menjavajo. V nekaterih tkivih hitreje, v drugih počasneje. Nekatere vrste atomov hitreje, druge vrste počasneje. To se nam navsezadnje vidi tudi od zunaj, saj naš odraščajoči videz kaže, da imamo česa vedno več, naš starajoči se videz pa kaže, da imamo marsičesa vedno manj – je odšlo. Tako, gledano z vidika atomov, ob smrti v nas niso več vsi tisti atomi, ki so bili v nas nekoč.
Kaj pa po pogrebu?
Ob pogrebu v krsti nekateri ljudje opazijo, da ob kropljenju z blagoslovljeno vodo ta doseže le lak na krsti in ne telesa pokojnega – in tiste, ki si blagoslov predstavljajo fizično, to vsaj nekoliko moti. In kaj se dogaja s pokojnikom po pogrebu? Gledano s stališča atomov, ti postopoma “odhajajo” iz telesa mrliča v okolico. Deloma prehajajo v zrak, kjer jih potem veter raznaša vsenaokoli, poenostavljeno rečeno, po vsem svetu. Kjer se vgrajujejo v tudi druge organizme, pa izstopajo iz njih, itd. Deloma jih deževnica spira v podtalnico in z njo, kamor pač teče, v reke, jezera, morje, ali pa se je del dviga navzgor do rastlin itd. Skratka, prej ali slej se atomi, ki so bili v pokojnem, razpršijo naokoli. Najpočasneje tisti iz kosti.
Kaj pa žarni pogreb?
Gledano s stališča atomov, ti zelo hitro in v večji meri preidejo v zrak, kjer jih potem veter raznaša vsenaokoli. Pepel dajo v žaro in pri pogrebu blagoslovljena voda pada na lak “piksne” in tam ostane ali odteče. Do ostankov pokojnika ne pride. Pepel pokojnika ostane v žari, dokler ta ne propade ali ga ne stresejo iz nje. Po tistem pa spet pride do spiranja v tla, prehajanja v rastline in tako naprej, kot se to običajno dogaja v naravi. Končno stanje je podobno kot pri pogrebu v krsti, le časovni in krajevni vidiki razpršitve atomov so drugačni.
Kaj pa raztros pepela? Po travi? V jezero? V reko? V morje?
Ni dosti drugače, le končni proces gre hitreje. Gledano s stališča atomov, ki sestavljajo telo pokojnika, jih večina pri sežigu zelo hitro preide v zrak. Ostanek, to je pepel, ki je po prav izvedenem sežigu sterilen in pretežno kalcijev fosfat (ki je dobro anorgansko gnojilo), ni škodljiv ne za okolje ne za ljudi v njem (čeprav se to nekaterim zdi gnusno, a to je stvar psihologije, ne naravoslovja) in se začne takoj postopoma raztapljati. Pa še nekaj je – raztros je zelo nazoren prikaz tega, da “Človek, prah si in v prah se povrneš”. Na travi ali v gozdu ga deloma posrkajo rastline ali mikroorganizmi, deloma se izpira v podtalnico. Enako tudi v jezeru ali reki ali v morju. Pri raztrosu na travi ali v gozdu je za nekatere pomembno dejstvo, da pri kropljenju raztresenega pepela kakšna kaplja blagoslovljene vode pade ne le na travo, temveč tudi na kakšen drobec človekovega pepela. In pri raztrosu v vodo bi se blagoslovljena voda tudi pomešala z raztrošenim pepelom.
Tako v vseh primerih, pri vseh vrstah pogrebov, atome iz nekdanjega pokojnika tokovi zraka in vode raznašajo naokoli.
Po drugi strani pa, gledano z naravoslovnega vidika, je čisto vseeno, iz katerih atomov posamezne vrste bo Bog ponovno sestavil moje telo. Saj se mi v teku življenja atomi vedno zamenjujejo, jaz sem pa še vedno jaz. In navsezadnje, če je Bog povsod, bodo nekdaj moji atomi vedno v njem, ne glede na to, kako jih tokovi zraka in vode raznašajo naokoli. Pa tudi, ali bo sestavil moje telo táko, kot je bilo ob smrti? V mladosti? V odraslosti?
prof. dr. Anton Perdih
