Pogovor z Bernardom Brščičem: Zanikanje klasičnega liberalizma

Bernard Brščič se ukvarja zgodovino ekonomske misli, politično ekonomijo in proučuje intelektualno zgodovino liberalizma. Sodeluje z inštitutom CRCE – Centre for Research into Post-Communist Economies, ki ga vodi Ljubo Sirc. Idejno izhaja iz konservativnega liberalizma Burke-Smithove tradicije. Doktrinarno sta mu najbližji avstrijska in freiburška ordoliberalna šola.

Gospod Brščič, očitno je, da sta slovenski prostor vsaj na površini v podobnem odnosu kot pes in mačka. Ker smo relativno nedavno slišali izjavo, da liberalizem Slovenijo uničuje, smo se vsaj nekateri v mislih zlahka prestavili v 19. stoletje, ko so podobne domislice kar deževale. Od kod taka stališča in kje se lahko še danes napajajo?

Domnevam, da površne izjave o škodljivosti liberalizma izhajajo iz političnofilozofskega agnosticizma predstavnikov tranzicijske desnice. Če kot pristen liberalizem jemljete politiko LDS v zadnjih dveh desetletjih, se seveda morate strinjati z anamnezo, da so posledice takšne politike pogubne. A pri tem zagrešite kategorialno napako, za LDS lahko rečem, da je pridevnik liberalen protislovje v izrazih. Dopuščam sicer pojmovni voluntarizem, da v humpty-dumptyevskem slogu poljubno poimenujete kot liberalno politiko tudi tisto, ki je njeno nasprotje, a pojmovna jasnost bi dobročudno vplivala na politične razprave.

Zdi se, kot bi bila ena redkih trajnih „pridobitev“ liberalizma na Slovenskem izrazit antiklerikalizem, ki v novejšem času prehaja v antikatolištvo. V kolikšni meri je bil slednji sploh bistvena določnica liberalizma v zgodovini in v kolikšni meri je zunaj Slovenije danes sploh še aktualen?

Ne morem trditi, da je antiklerikalizem oziroma protikatolištvo izjemen pojav na Slovenskem. Dejstvo je, da je bila celotna miselna tradicija lažnega liberalizma izhajajoča iz francoskega razsvetljenstva izrazito protireligiozna, natančneje protikatoliška. Nasprotuje krščanstvu tako v religioznem kot kulturnem smislu dragocenega repozitorija neformalnih institucij, ki so ključne za vzpostavitev dobre družbe.

Tradicija škotskega razvsvetljenstva, osnova pravemu, klasičnemu liberalizmu je drugačna. Res se je znotraj škotskega razsvetljenstva pojavil religiozni skepticizem, ki ga simbolizira David Hume, a ateizem ali agnosticizem nikakor nista njegova glavna označevalca. Če bi naredili raziskavo o verskih prepričanjih klasičnih liberalcev, bi ugotovili, da judeokrščanska tradicija med temi misleci ne prevladuje zgolj v kulturnem, ampak tudi religioznem smislu. Naj kot arhetip klasičnega liberalca in katoliškega misleca izpostavim zgolj lorda Actona.

Vrlina klasičnega liberalizma je, da ne zagreši pojmovne zmote in liberalizma ne enači z moralno filozofijo. Liberalizem ni moralna filozofija, je politična filozofija, ki se ukvarja kaj lahko posamezniki in država naredimo drug drugemu. Lažni liberalizmi nasprotno iz liberalizma oblikujejo etično doktrino, ki hitro zdrsne v moralni relativizem, v libertinstvo, v čaščenje posameznika kot merila vsega. Posameznik tu postane subjekt, ki si lahko sam postavlja svoje zakone in vzpostavi v celoti subjektivno, poljubno moralo. Transcendenčne, metafizične vrednote v takšni zastavitvi nimajo prostora. Klasični liberalizem, nasprotno, ne zanika pomena univerzalne morale, ki pa ima lahko različne epistemične utemeljitve, od teoloških do racionalistično naravnopravnih. Dobre, liberalne družbe ni mogoče oblikovati onstran minimalnega skupnega imenovalca, ki ne more biti prav daleč od desetih zapovedi. Družbe, ki ne temeljijo na spoštovanju družine, prepovedi kraje, promiskuitete in laži in spoštovanju zasebne lastnine so evolucijsko nestabilne.

Lažni liberalizem je v bistvu gnostična herezija izhajajoča iz teoloških razmišljanj Joachima iz Fiore in srednjeveških razprav o nominalizmu in realizmu. Če uporabim posrečen izraz Erica Voegelina, gre za poizkus vzpostavitve imanence eshatona. Voegelin je s tem mislil na poizkuse vzpostavitve božjega kraljestva na zemlji ob hkratnem zanikanju transcendence. Ta imanentizacija eshatona lažni liberalizem druži z ideologijami 20. stoletja kot sta nacizem in komunizem, pa tudi s hegeljanstvom in nekaterimi različicami eksistencializma.

Iz povedanega sledi, da je klasični liberalizem bolj kot socialnemu liberalizmu podoben konservativizmu, zato se sam v izogib pojmovni zmedi vedno bolj poslužujem sintagme konservativni liberalizem.

Eden od ključnih nesporazumov med povprečnim slovenskim katoličanom in vsakršno omembo liberalizma je dejstvo, da je poosamosvojitveno usodo Sloveniji v veliki meri krojila stranka, ki je bila po imenu liberalna. V katerih političnih skupinah po osamosvojitvi sploh zaznavate liberalne elemente?

LDS že dve desetletji izkrivlja podobo liberalizma, zato me gnus katoliškega občestva ob izustenju pridevnika liberalen ne preseneča. Resnično gre za oduren političen pojav, sam bi ga težko poimenoval drugače kot politično sleparstvo. Nastalo je iz pragmatičnih potreb, takratna ZSMS je konec 80-ih potrebovala nova oblačila in zaradi takratne pojmovne neomadeževanosti se je pridevnik liberalen zdel pripraven.

Ne samo, da je LDS umazala liberalizem, njeno delovanje je zaznamovano s celo vrsto družbenih odklonov. Liberalizem po LDS je zaznamovan s pojavi plenilskega kapitalizma, besedovanjem o nacionalnem interesu, splavom pravne države, protikatolištvom, etično praznino moralnega relativizma, ozaljšano s fasado politične korektnosti do obrobnih družbenih skupin. LDS je pri nas izvedla svobodomor in liberalizem priskutila za naslednjih nekaj generacij.

A propos liberalni elementi v drugih strankah. Stanje na slovenski desnici je v ideološkem smislu prav tako porazno. Ugotavljam, da se ni uspela razviti ne klasična konservativna stranka, ne konservativno-liberalna stranka in ne stranka republikanske usmeritve. Pričakoval bi, da bodo stranke, ki se želijo umestiti na desnico izhajale iz vrednot odgovornosti posameznika, judeokrščanskega etosa, družine, zasebne lastnine in svobodne podjetniške pobude. Žal imamo pri nas zgolj socialiste različnih barv.

Zelo povedno je denimo, da si je LDS za naslov svojega strankarskega glasila izbrala prav naslov enega najbolj strupenih antiklerikalnih pamfletov, Tavčarjevega romana 4000. Gre za naključje?

No, v naključja ne verjamem. Vseeno pa novodobni Tavčarjevi epigoni tega ne dosegajo ne v omiki, ne gosposkosti in ne v literarni izbornosti. Z njim se lahko merijo in ga po mojem mnenju s svojim primitivizmom bistveno presegajo le v svojih napadih na katolištvo. Kristjani morajo svobodi govora na ljubo stoično prenašati ikonoklastična onečaščanja svetega, umeščanje podgan v naročje brezjanske Marije, požiganje križev v imenu vzvišenih idealov “umetnosti” ne da bi bili deležni opravičil ali zaščite državnih institucij.

Novum, ki ga v zadnjem času opažam, je usmerjenost napadov ne samo na cerkev kot institucijo, ampak na katoliško občestvo. Tu mislim na kontekst odlično izpeljane referendumske pobude nasprotnikov družinskega zakonika, kjer je tiha moralna večina “naprednim liberalcem” zadala hud udarec. Jedkost teh napadov, rekel bom neoprimitivizem, se s kulturnim bojem v času delovanja Ivana Tavčarja vendarle ne da primerjati.

Za slovensko pamet je pogosto nepojmljivo, da so npr. v ZDA katoliški politiki, kot sta pokojni Ted Kennedy in John Kerry, prave liberalne ikone. Kje in zakaj je bila simbioza liberalizma in katolištva najuspešnejša?

No, najprej razčistiva pojmovno zmedo. Liberalen v ZDA pomeni enako kot socialist. Če bi me moji ameriški znanci poimenovali z liberalcem, bi se počutil globoko užaljenega, podobno kot če bi me pri nas označili za komunista. Klasični liberalci v ZDA so paleokonservativci. Kennedy in Kerry sta poleg tega progresivna demokrata in po mojem mnenju zelo slab primer katoliškega političnega delovanja. Nenazadnje je senator Kerry izrazit zagovornik splava, ne samo kot politično-pravne pravice ampak tudi kot moralne pravice. Stališče je seveda v popolnem nasprotju s katoliškim naukom.

Hvalevredno sobivanje konservativnega-liberalizma in katolištva boste našli na nasprotnem bregu, na republikanski strani. Naj v političnih krogih omenim teksaškega kongresnika in aspiranta za republikansko nominacijo Rona Paula, pa pokojnega Russla Kirka, Williama Buckleya, Michaela Novaka,… Za zelo posrečeno sožitje katolištva in liberalizma skrbi na primer Actonov inštitut.

Samo pri nas prevladuje mnenje, da sta svobodomiselnost in vera v nasprotju. Nasprotno, etično delovanje kristjana, usmerjeno k udejanjanju dobrega je lahko samo svobodno. Zmožnost izbire med dobrim in zlim pritiče samo svobodnemu posamezniku. Da bi lahko posameznik osmislil dobro, mora imeti na voljo izbiro med krepostjo in grehom. Vsiljena krepost ni krepost.

Na Slovenskem je po vsem videzu drugače. Tukaj so najliberalnejši predstavniki osamosvojitvenega gibanja v resničnem ali namišljenem klerikalizmu prepoznavali hujšega nasprotnika od postkomunizma in tako leta 1992 in še pozneje odločilno pomagali pri vrnitvi ali kar obstanku prej vladajočih sil na oblasti, kar se na političnem zemljevidu Slovenije, ne glede na to, da so si nekateri sorazmerno naglo premislili, pozna še danes. Po drugi strani nekateri vidni katoličani in celo cerkveni voditelji kar tekmujejo s predstavniki levice, kdo bo na liberalizem in še bolj na neoliberalizem zlil več gnojnice. Gre, kot v zadnji številki naše revije v članku o Kocbeku domneva Miha Movrin, res za srednjeevropski ali predvsem za slovenski pojav?

Počasi se bo morala cerkvena oligarhija, katoliški intelektualci pa tudi občestvo zazreti v ogledalo. S slovensko katoliško socialno mislijo je nekaj hudo narobe, če še v 21. stoletju niha med kocbekovstvom na eni in krekovstvom na drugi strani. Prava idejna beda. Zakaj je temu tako? Po eni strani vmeščenost v slovenske miselne vzorce in nezmožnost preseči miselne gabarite diskurza začrtanega v času kulturnega boja. Drugi razlog je čisto človeški, miselna lenoba in nerazgledanost. Najbolj pogubne posledice pa ima tretji razlog, to je prepojenost slovenskega katolištva s socializmom. Tako cerkev kot demokrščanski politiki so celotno obdobje tranzicije ne samo kohabitirali ampak kolaborirali s tranzicijsko levico. Vrh cerkve je namesto, da bi postal najvidnejši kritik tranzicijskih družbenih odklonov voljno sodeloval v procesih plenjenja družbenega kapitala in moralnega razkroja slovenske družbe. Metanje kamenja v imaginarno podobo neoliberalizma je s strani prelatov in demokrščanskih politikov najmanj neokusno, saj so sami izdatno pomagali k oživitvi tega Behemota. S svojim izprijenim finančnim veriženjem v sodelovanju z državnimi bankami so najprej spodkopali finančne temelje mariborske nadškofije, nato pa v želji po prikrivanju svojega delovanja finančno uničili še ljubljansko metropolijo. Po dvajsetih letih tranzicije je tako katoliška cerkev pri nas materialno in moralno bankrotirana in od tu verjetno potreba po grešnih kozlih o katerih govorite.

V čem bi se moral prilagoditi liberalizem in v čem bi se morala spremeniti slovenska družba, da oznaka „liberalec“ pri nas vsaj v večini primerov ne bi več imela značaja psovke?

Liberalizmu kot ga razumem sam se ni potrebno prilagajati, idejni kanon ostaja že dve stoletji nespremenjen. Se pa strinjam z vami, da je liberalec pri nas psovka. Postal je označevalec, če mi oprostite zdrs v politično nekorektnost, za zagovorništvo sodomije, kokainske odvisnosti, vladavino klintelizma in korupcije in poljubno redefiniranje vrednot kot je na primer družina. Vse to je zanikanje klasičnega liberalizma. Ta se zaveda pomena morale, tradicije, kulture, ki so utelešeni v družinah, lokalnih skupnostih in veri. Družba ne more delovati kot nepopisan list, zgolj na podlagi tržnih odnosov.

Prvi korak k normalizaciji slovenske družbe je povezan s pojmovnim očiščenjem in poimenovanjem stvari to kar so. In, liberalizem kot ga poznamo pri nas ni pravi liberalizem, je socializem, verzija 2.0.

Vir: Celoten pogovor je objavljen v tiskani izdaji revije Tretji dan, številka 7/8

Foto: Gregor Pohleven