»Poberi se, satan«

 

 

satanŽe precej časa nazaj (Nerazumljiva pravičnost) sem v kontekstu neke absolutne filozofije med drugim zapisal: »V Božjih očeh namreč ni nujno krivično tisto, kar je v človeških«. Če danes pomislim na konkreten problem trpljenja in bolečine (npr. rojstvo prizadetega otroka, teroristični napad, naravna katastrofa itd.), lahko izpostavim, da zlo, ki ga doživlja človek, ne more biti pravično v božjih očeh.

Najprej velja izpostaviti, da je Bog ljubezen in dobrota, temu nasprotno pa je zlo, bolečina in trpljenje. Prav med verniki je rada v navadi trditev, da so boleče izkušnje v življenju stvar milosti, blagoslova ali preizkušnje, saj gre za križ po božji volji, ki ga je treba sprejeti in iz njega zrasti. S tem ko se človek bori s trpljenjem in grehom, lahko prvo postane res bolj znosno in se v zvezi s slednjim celo očisti krivda, vendar ne eno ne drugo ne kaže na dobro samo po sebi – trpljenje ostaja boleče, greh ostaja umazan. Nekaj časa sem celo salonsko simpatiziral s prepričanjem, da Bog že (najbolj) ve, kaj je za posameznika (najbolj) prav in odrešujoče. Obdržati smisel življenja ob največjih tragedijah je lahko milostno, vendar si težje predstavljam, da bi Bog komu pošiljal bolečino. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali je takšno prepričanje o »božjem posegu« naravno sploh mogoče, saj ob pogledu na fizično ali duševno trpečega človeka spregovori telo in se človek zasmili človeku?

Prvi primer, ki nasprotuje takemu prepričanju, je prepoznavni odlomek iz Lukovega evangelija (13, 10-17), ko Jezus, in to v soboto, ozdravi sključeno ženo. Evangelist povzema Jezusove besede »Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?«. Iz tega nedvomno izhaja, da je zlo in trpljenje delo satana ter je krivično. Jezus ozdravlja duha bolezni in razvezuje vezi greha, vendar oboje ostaja samo po sebi zlo oz. grešno.

Naslednji impozantni primer se zgodi v Betaniji (Jn 11, 1-38), ko Jezus obudi mrtvega Lazarja. Jezus pred Lazarjevim grobom joka. Njegov prihod na svet pomeni predvsem usmiljenje in sočutje, zato verujemo v njegovo ljubezen. Za nas je šel trpet, ker se je za to odločil, ne ker bi bilo trpljenje dobro. Jezus ne ostane samo pri sočutju, ampak naredi čudež – Lazar oživi. To je skrivnost trpljenja in ravno tako vstajenja, vsak dan znova, ko smo žalostni in ko smo srečni. Lahko bi rekli, da je vprašanje trpljenja predvsem individualna zadeva, ki je krivična, ne pa nek strateški »milostni« božji poseg.

Kaj bi porekli o sicer družbenopolitičnem primeru »dvorec Betnava«, kjer so se finančni izdatki utemeljevali na podlagi fiktivnih gradbenih situacij v navezavi Vegrad – Mariborska nadškofija? »Menda« ne gre za božjo milost ali preizkusne čeri za slovensko pokrajinsko cerkev. Zato pa pravimo, da je cerkev tudi prekleta.

Res, boste rekli, da Bog dopušča zlo in trpljenje. Kakorkoli obračamo ta problem, ki vedno muči človeka, je najbolj gotovo, da drugače ne more biti. Tudi vsemogočni Bog ne more napraviti nemogočega, lahko rečemo v stilu misleca C. S. Lewisa, če je podelil svobodo svojim stvaritvam. Odrešujoč je lahko le notranji premik tistega, ki trpi oz. greši, tako da iz teh samo po sebi slabih ter zlih izkustev naredi nekaj novega in dobrega. Vendar je toliko bolj  nesočutno razlagati prizadetemu posamezniku pomen in stopnjo njegovega trpljenja.

Spomniti velja še na prošnjo v molitvi Oče naš, »zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji«. Božji dar je blagoslov, ne trpljenje. Popolna božja volja so nebesa, kjer vlada samo dobro in popolna uresničitev človeka. Tako se zdi naravno, da se želi človek rešiti zla in trpljenja, ki ju prejema oz. povzroča.

»Poberi se! Za menoj, satan!« (Mt 16, 23), odvrne Jezus ob prvi napovedi smrti in vstajenja, potem ko mu Peter skuša preprečiti pot v trpljenje in smrt, ker ne razume pomena trpljenja. Le kdo sploh ga, pa vendar so besede »poberi se, satan« lahko povsem vsakdanje orodje proti krivicam in vsemu hudemu. Skušnjava je reči, da satana ni, tam kjer je. Po besedah Sv. Pavla (Ef 6, 16-17) imamo namreč na razpolago ščit vere, čelado odrešenja in meč Duha. Mir in vse dobro!

Foto: St-Takla.org na ognjisce.si