Vstop v obhajanje dvajsete obletnice slovenske države ni potekal preveč obetavno. V senci gospodarske krize smo se kar nekako sprijaznili, da to, kar imamo, pač ni tisto, kar smo si v začetku devetdesetih obetali. Le malo po začetku leta so se ob- in poosamosvojitveni miti povsem javno sesuli tudi Katoliški cerkvi.
Boleče slovo od mitov
Že pred časom je morala nekakšno politično “insolventnost” razglasiti poudarjeno katoliška politika pri nas. Od nje so ostali samostojnega življenja komaj še zmožni fragmenti. Zakaj je do tega (lahko) prišlo, sem skušal na pričujočih straneh premisliti že večkrat.
Vendar se je v zadnjih tednih pojavila še globlja zareza. Lahko bi rekli, da je razpadel eden stebrov (posvetnega) kreda tukajšnje katoliške skupnosti. Slednja je samo sebe in bolj ali manj brezbrižno javnost vseskozi prepričevala, da bo (znova) sposobna delati čudesa, samo da se njene energije rešijo (kulturnega in ekonomskega) primeža propadlega družbenega sistema. Vse doslej aksioma pravzaprav ni bilo mogoče preveriti, ker se ni dalo z gotovostjo ugotoviti, ali je primež zares že popustil. Ob mariborski zgodbi je drugače: vsaj ekonomske energije so bile povsem sproščene. Rezultat je polom.
Tukaj seveda ne moremo mimo tega, da je, če ne že na polom sam, pa gotovo na njegov način vendarle vplivala polstoletna dediščina – milo rečeno – nenavadnih razmer za delovanje Cerkve. Če drugače ne, vsaj s tem, da je v vrste njenih posvečenih služabnikov usmerjala ljudi, ki bi se v bolj odprti družbi čisto lepo znašli v kakšnem posvetnem, recimo menedžerskem poklicu. Tako pa so se zatekli k edini od totalitarnega režima kolikor toliko neodvisni sili, kakor so se njega dni veliki liberalci v Italiji znašli pod okriljem Katoliške akcije, ki je še edina lahko vsaj nekaj časa kljubovala Mussoliniju.
Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok
A (pol)preteklost bo dve desetletji in več po vendarle korenitih spremembah celo med prepričanimi verniki vse manj prepričljiv odgovor na neprijetna vprašanja o napakah, ki so se zgodile zunaj njenega obnebja. Tudi se ne bo mogoče vedno zanašati na to, da bodo »zvesti« v imenu zaradi nenaklonjene javne klime nujne enotnosti pripravljeni »požreti« vsak, še tako nezadosten odgovor. Kot sem že napisal, je po mojem mnenju marsikoga preslepil odziv vernikov in javnosti na imenovanje nadškofa pomočnika v Mariboru, ko so se vsi prestrašili besede koadjutor in bili raje tiho.
Na Štajerskem so pretekli teden naredili nekaj pomembnih korakov v pravo smer. Kljub temu je še precej znakov, da slovenski katoličanke in katoličani v očeh svojih pastirjev veljajo za nedoletne otroke. Prepričevanje o tem, kdo vse je osupnil (šele) ob časopisnih člankih, je – oprostite – nekoliko žaljivo. Kajpak poznamo mantro, da v Cerkvi ne more biti demokracije in da javnosti ni odgovorna na enak način kot kakšen drug subjekt. Zelo škodljivo pa bi bilo, ko bi to nadziranje postalo podobno pripraven izgovor kot bajanje propadajočega Mubarakovega režima o »zagotavljanju varnosti«.
Kardinal kot svetilnik
Tega se je precej dobro zavedel dunajski kardinal Schönborn. Ko se je lani tudi Cerkev v Avstriji (iz drugih, najbrž hujših razlogov) znašla pred prepadom, je zmogel bolj ali manj stopiti čez sebe in čez prevladujočo prakso in napake priznati brez oklepajev, opomb pod črto in sporočil med vrsticami. Ne vem, ali je kardinal s tem omilil škodo za svojo krajevno cerkev. A lahko vsaj upa, da mu bo še kdaj kdo prisluhnil in ga vzel resno. Njegov nemški škofovski kolega Walter Mixa v zaverovanosti v svoj prav zadeve ni razumel. Celo upal je, da mu bo papež po vsem, kar se je zgodilo, vrnil njegovo škofijo in bo lahko še naprej moralna avtoriteta.
Seveda slovenskih razmer ni možno v vsem primerjati z avstrijskimi. Pri nas pač ni pričakovati množičnega izstopanja iz Cerkve, deloma zato, ker ni cerkvenega davka in deloma zato, ker je veliko krščenih od katolištva tako odtujenih, da jim tak korak ne bi prišel niti na misel. Gotovo je tudi, da ima Cerkev na Slovenskem pri najzvestejših vernikih zaradi skupne izkušnje dolgega obdobja državnega omejevanja nekoliko več kredita kot zahodnoevropske, ki jim je bila takšna izkušnja prihranjena. A bi bilo predrzno, ko bi kdo ta kredit štel za brezmejen.
Foto: Wikipedia
