V Sobotni prilogi dne 13.7.me je novinar Boris Šuligoj ostro prijel za jezik, ker sem se odzval na njegov članek 11.jun. v Delu. Ko povzema moje pisanje, mi pripisuje celo hujskaštvo. V odzivu ni niti sledu o tem grehu; »javno zavračam žaljenje človeškega dostojanstva vsakega človeka; tudi državne tožilke« sem zapisal. Moj odziv je na njegov članek z gorečim križem in podnaslovom; pamflet na portalu. Zelo jasno sem komentiral vsebino tega pisanja in ne žalil in obrekoval. O širini slovenske medijske neodvisnosti in duha pluralnosti na Slovenskem sem pisal; Šuligoj si domišlja, da se ne bi smel oglasiti. Ko navaja »umetnika« kakšno Cerkev si želi on, ki javno kuri križe na tujem zemljišču; bi naj kristjani prikimali tovrstnim kulturnim stvaritvam.
Iskreno priznam, da nobenega od člankov, ki jih navaja novinar Dela nisem prebral. Hvaležen sem gospodu Šuligoju; ker iz vsebine člankov pritrjuje mojemu odzivu. Spoštljivo mu zapisujem, da si jemljem pravico svobode misli in odziva na članek, ki sem ga prebral. O kakšni moji pridigi o medijski svobodi in pluralnosti mi podtika. Moj kritični diskurz do medijev na Slovenskem mi narekuje odziv; ko pa v Delu dnevno prebiramo nezadovoljstvo novinarskih kolegov, združenj in sindikatov o kršenju medijske pluralnosti. V vsebini mojega odziva ni hujskaštva; ampak moja suverena pravica, da javno zakričim; da kar je nekomu sveto; ne more se pobalinsko zakuriti na privatni lastnini.In se sprašujem; kakšen bi bil medijski odziv o nestrpnosti ideološkega populizma in sovražnega govora, če bi se imenu kulture zažgala ikona, ki prikazuje neko obdobje bližnje zgodovine.
Gnev Šuligoja potrjuje mojemu zapisu; »kakšna obskurna in dvolična demokracija in svoboda se potika po naši deželi; ko je enim dovoljeno; za kristjane veljajo druga merila.«Genezo trpljenja Judov v nacistični Nemčiji beleži zgodovina in slovenska Antigona še ni pokopala svojih bratov. Šuligoj si domišlja, da »ti drugi« zgodovine ne poznajo in je ne bi smeli kritično obravnavati. Kje mi živimo; ko smo pred meseci prebirali medijske hvalnice civilnim gibanjem, ki so izražali svojo legitimno in upravičeno nezadovoljstvo po slovenskih trgih; nekateri tudi z razbijanjem povzročali škodo; drugi pa ne bi smeli na spletnem portalu zapisati odmev na sklep državne tožilke. Kot, da je v slovenskem pravnem Parnasu vse idealno in javno mnenje ploska vsem odločitvam tožilstva in sodstva.
Gospodu Šuligoju sem iskreno hvaležen, da mi v svojih člankih; ko je pisal o zažiganju strunjanskega križa pritrjuje in se mu zahvaljujem za njegovo človeško in novinarsko širino. Meni se ni potrebno opravičevati; ker sem svoboden in suvereni človek, ki si iskreno prizadevam in verujem, da bomo vsi državljani Slovenije zmogli svoje legitimne razlike povezati v strpnem, poštenem in spoštljivem dialogu za prijazno Prihodnost vseh otrok Slave. Zato se moja svoboda in pravica konča na pragu Vesti in lastnine državljana Šuligoja in sem pred njegovimi svetinjami dolžan spoštljivo se odkriti; ali pa tiho po prstih umakniti, da ga ne bom motil v njegovi absolutni svobodi človeškega dostojanstva; praznovanja in spoštovanja njegovih svetinj.
Drago Vogrinčič, Cankova
