Začetek 19. stoletja je pomenil tudi začetek čisto prave slovenske literature. Eden teh je bil tudi pisatelj, pesnik in duhovnik Janez Cigler (1792-1867). Na temeljih, ki so jih postavili začetki se je razvila slovenska književnost, kot jo poznamo danes.
Rodil se je v Vodmatu pri Ljubljani in s šolanjem začel leta 1804. Po desetih letih študija je končal bogoslovje. Leta 1814 je bil še premlad za posvetitev, zato so ga za leto dni poslali na neko podeželsko graščino za domačega učitelja.
Leta 1815 so ga posvetili in poslali službovat po različnih slovenskih župnijah. Leta 1823 je postal kaznilniški kurat na Ljubljanskem gradu. Ta v tistem času ni bil prav nobena turistična znamenitost, ampak zapor za okorele kriminalce. Med drugim tudi za politične jetnike in karbonarje, ki so se prizadevali za združitev Italije.
Precejšen del svojega življenja je preživel kot župnik v Višnji gori. Nekje v tem času se je navdušil za pisanje. To je bilo tudi posledica dejstva, da je bil razgledan in v nasprotju z večino tedanje prebivalstva prepotoval precejšen del Evrope. Na teh potovanjih je pokazal precejšen dar za jezike in se naučil nemščine, latinščine, francoščine, italijanščine, ruščine, srbohrvaščine in angleščine. Pravi poliglot torej.
Za pisanje ga je navdušil njegov stanovski kolega Valentin Vodnik. Tako je s pesnikovanjem začel tudi sam. Njegovo književno delo obsega pisanje nabožnih spisov in spisov, ki so bili potrebni za nabožno rabo. Nekaj teh del je bilo njegovih, nekaj pa jih je priredil po že obstoječih vzorcih. Med drugim je bil tudi sodelavec literarne revije Kranjska čbelica, za katero je pisal tudi Prešeren.
Poizkušal se je tudi v pisanje poučnih zgodb. Eden takih je bil Življenje svete Heme, v kateri je opisal življenje te slovenske svetnice. Pa priredil povest nemškega pisateljica Kortonica. Poučno zgodbo o osiroteli deklici, ki se pogumno prebija skozi življenje in si s svojim prizadevanjem sama pribori srečo.
Njegovo najbolj znano delo pa je povest Sreča v nesreči. Gre za zgodbo o precej pustolovskem življenju dveh bratov dvojčkov Pavlu in Janezu. Povest je še kako poučna, saj se dvojčka plemenito prebijata skozi pasti življenja in sta podobno kot Kortonica za svoja prizadevanja nagrajena s srečnim življenjem. Danes se nam zdi Cigler nekoliko pozabljen, a v njegovih časih so njegova dela brali stari in mladi.
Dela Janeza Ciglerja niso dela velike umetniške vrednosti. So pa začetki slovenske književnosti, ki se je razrasla na delih njenih začetnikov. Tudi Janeza Ciglerja.
