Prav vsi smo slišali za Robinzona Crusoeja. Literarnega junaka Daniela Defoja, ki je brodolomca postavil na samoten otoček pred brazilsko obalo in v 
književnem delu spremljal njegovo borbo za obstanek. Precej manj znano pa je, da je avtor idejo za svoje delo dobil po čisto pravem izpostavljencu Aleksandru Selkirku (1676-1721), ki je sam preživel obdobje skoraj petih let na izpostavljenem otočju Juan Fernandez kakih 700 kilometrov zahodno od Čilske obale.
Škotski pomorščak je doma povzročal same težave. Pred zaporom ga je rešila le odločitev, da je odšel na morje in zapustil domovino. Pridružil se je buccaneerjem. Pravzaprav piratom, od katerih so se razlikovali le po tem, da so ti plenili sovražne ladje z blagoslovom države, drugi pa so to počeli kot “samostojni podjetniki” izključno v lastno korist in so jim tudi ladje lastne države bile dobrodošel plen.
Leta 1704 je plul na ladji Cinque Ports pod poveljstvom kapitana Wiliama Dampierja pred čilensko obalo. Z njim se je zapletel v spor glede stanja ladje, ki je potrebovala popravilo. Kapitan je bil v tistih časih na ladji bog i batina in ga je kot upornika gladko pustil na samotnem otoku, ki danes nosi ime La isla 
de Robinson Crusoe. Selkirk je imel glede stanja ladje prav, saj ta v nadaljevanju ni preživela preizkušenj na morju. Razpadla je in se potopila, preživelo posadko pa so zajeli Španci v Peruju in spravili za zapahe.
Na samotnem otoku je Selkirk moral štiri leta in pol preživeti kot je vedel in znal. V vmesnem času sta otok obiskali dve ladji. Obe sta bili španski in, če bi brodolomca ujeli, bi ga čakale ali vislice ali pa dolga zaporna kazen. Zato je naredil kar prav, da se je preprosto skril. Šele 2. februarja 1709 je prišla dolgo pričakovana rešitev. Pred obalo se je zasidrala ladja Duke. Ladja se je oskrbela s hrano in vodo, rešila Selkirka in odplula novim roparskim pustolovščinam naproti.
Selkirk je bil v tako dobrem fizičnem in duševnem stanju, da so ga gladko zaposlili kot mornarja. V Anglijo se je vrnil šele leta 1711 in takrat je bila zgodba o njegovih doživetjih prava atrakcija, za katero je slišal tudi Defoe in po njej napisal svoj znameniti roman.
Čeprav se je leta 1717 poročil, mu njegova nemirna žilica ni dala miru. Leta 1720 je spet odšel na morje in sicer na ladji HMS Weymouth. Naslednje leto je ta plula pred obalo Zahodne Afrike in tu je Selkirk srečal svojo končno usodo. Nalezel se je tropske bolezni in umrl 13. decembra 1721.
Umrl je kot tisoč drugih mornarjev, pokopan v morju, a zgodba o njegovem življenju, sicer nekoliko prirejena, še danes živi v enem najbolj znanih literarnih del.
