Velikonočni prazniki so v Vatikanu minili vsaj nekoliko zasenčeni z vprašanjem zlorabe otrok v Cerkvi v preteklosti in še posebej z vprašanjem, ali je ,oz. do kakšne mere je hierarhična Cerkev te zlorabe poskušala pomesti pod preprogo zunanjega videza Cerkve – s tem pa v končni instanci prizadela ne le videza, ampak je pod vprašaj postavila moralno zdravje njene notranjosti.
Dejstvo je, da del svetovne javnosti z veliko privoščljivostjo poroča o tem problemu, pri čemer se ni mogoče izogniti vtisu, da del kritičnih opazovalcev ocenjuje, da je Cerkvi, kot veliki moralni avtoriteti, spodrsnilo in se bliža njen moralni konec. Na svetu pa bo tako nastal prostor za druge filozofske nazore in ideologije. Posebno zadovoljstvo vidijo v tem, da je Cerkvi domnevno spodrsnilo na področju spolnosti, kjer je Katoliška cerkev vedno imela zelo rigorozen pristop.
A pedofilsko vprašanje v Cerkvi ima pravzaprav malo zveze s spolnostjo. Cerkveni voditelji bi bili veliko manj vznemirjeni, če bi šlo le za heteroseksualno afero kakega visokega cerkvenega dostojanstvenika z odraslo osebo, za kako novo »pesem ptic trnovk«, o kateri bi se razpisali tabloidi po vsem svetu ali razvnele govorice kje na podeželju.
Pri pedofiliji ne gre za takšno – v psihološkem smislu – zdravo spolnost, ne gre za greh na področju spolnosti, ampak za bolezen, za kaznivo dejanje in – predvsem – za moč in oblast. Spolni delikti so, kakor razlaga stroka, bolj kot vprašanje spolnosti vprašanje moči in oblasti. Omenjeni duhovniki so se spravili nad nemočne posameznike, ki so jim bili zaupani v oskrbo, brezmejno zaupani s strani staršev in otrok samih. Ob travmatični izkušnji zlorabljenih je grozljivo prav to, da duhovniki, oznanjevalci Kristusove ljubezni poslej ne bodo več samoumevno deležni zaupanja staršev. Del navodil za izvajanje pastorale v deželah, ki jih je pedofilska kriza najbolj prizadela uvajajo sicer razumljive previdnostne ukrepe, ki pa po drugi strani na nek način iz vseh duhovnikov delajo potencialne pedofile. Ali ni to pravzaprav najhujša kazen za Cerkev, za veliko večino dobrih in zdravih duhovnikov?
Hkrati je treba pritrditi dunajskemu kardinalu Schonbornu, da je prevetritve potrebna tudi disciplina celibata. Moč se je strinjati, da med pedofilijo in celibatom ni neposredne povezave (dovolj je pogledati med primere pedofilije učiteljev, pa grozljive primere pedofilije pred leti v Belgiji ali nedavno v Avstriji), toda vprašanje je, ali je lahko celibat, ki ga morda ni sposoben vsak, ki je tudi deležen duhovniškega klica, prisilni jopič, ki na koncu privede do izživljanja tam, kjer ima duhovnik kot avtoriteta moč in kjer spodrsljaj morda ostane bolj skrit.
Vodstvo v Cerkvi je nekaj drugega kot vodenje podjetja ali politične skupnosti, zato odstopi odgovornih niso nujno smiseln odgovor na krizo. Krščansko pomeni, v polnosti prevzeti odgovornost, vključno s kesanjem, prošnjo za odpuščanje, zadoščenjem in popravo storjenega. Lažje je odstopiti in se umakniti v osamo, kakor pogledati v srce in si izprašati vest, kaj je bilo v ravnanju s pedofilskimi duhovniki storjenega narobe. Razumljiv je strah Cerkve, da izgubi avtoriteto, toda pravo krščansko avtoriteto lahko pokaže le tisti, ki je pripravljen priznati svojo grešnost. Zloraba otrok in tudi prikrivanje zlorabe je težak greh – to je treba zelo jasno povedati. Pastirji Cerkve, ki so morda grešili s prikrivanjem kaznivih dejanj zlorabe otrok bodo lahko svojo avtoriteto pridobili le s priznanjem tega, z obžalovanjem, s prošnjo za odpuščanje in z učinkovito popravo storjenega.
Še bolj kot vprašanje celibata je potrebno prevetriti vprašanje moči, oblasti v Cerkvi. Rimokatoliška Cerkev je morda preveč vzela od Rima. To je pompoznosti v obredju in besedju, še vedno prevelikemu poudarku človeški hiearhiji, visokih nazivih, v rdečem in škrlatnem. V takšnih razmerah se lažje uveljavljajo vzorci moči in ugodni pogoji za njeno zlorabo. Sestop hierarhične Cerkve s piedestala, narejen z Janezom XIII. in drugim vatikanskim koncilom se mora spet ponoviti. To je daleč od modne sumničavosti do vsega institucionalnega! Gre za vprašanje, kako biti bolj Kristusova cerkev, pa tudi za vprašanje zaupanja duhovništva, da Sv. Duh veje tudi med laiki. Konec koncev je to morda čas tudi za prevetritev organizacije kurije, vatikanskega mesta in načina uveljavljanja suverenosti Sv. Sedeža v mednarodnih odnosih.
Prvi papež, apostol Peter, je neposredno zatajil učlovečenega Kristusa. Ni odstopil in se vrnil k ribištvu v svojem malem vaškem okolju. Priznal je svoj greh, se – neuk kot je bil – napotil po tedaj znanem svetu in delal za Cerkev do mučeniške smrti. Zatajitev sama ni omajala njegove avtoritete. Omajalo jo bi, če zatajitve ne bi priznal. Pot do obnovitve moralne avtoritete Cerkve je torej v popolnem priznanju vsega, kar je bilo grešnega storjenega v zvezi z ravnanjem s pedofilskimi duhovniki. To bo zagotovo zamajalo in tudi zrušilo katero od človeških struktur v Cerkvi, toda hkrati naredilo prostor bistvenemu v njej – Božjemu.
