Pariz ima mnogo obrazov. Danes vam bom skušal predstaviti spodbudnega in se ne dotikati njegovega podzemlja, recimo katakomb.
Pred leti so me (zopet) zasrbele pete in destinacija se je izrisala skoraj sama po sebi: Francija, Pariz. Spakiral sem nahrbtnik (kovčka že dolgo nisem uporabljal) in se v nedeljo zvečer usedel v avto. Čakala me je nočna vožnja do Pariza. Takrat sem si to lahko privoščil, saj je bilo gorivo veliko cenejše kot danes.
Vožnje se ne spomnim prav dosti, vem le, da sem nekje, verjetno sredi Nemčije, napolnil rezervoar z gorivom. V Pariz sem prispel naslednji dan popoldne.
Francija že dolgo deluje name kot nekaj veličastnega, nedosegljivega. Včasih si želim odseliti se v Pariz, saj je to raj ali meka za umetnike, kamor se včasih, na dober dan, drznem prištevati. V Parizu vlada tako posebno vzdušje, da lahko ustvarjaš, vedno. Nekaj neopisljivega je v zraku, da, ne da se opisati z besedami, nekaj, kar ugodno vpliva na dušo umetnika. Če bi po kakem spletu naključij živel v Parizu, bi gotovo kot Patrick Modiano bil že davno uveljavljen pisatelj. Tako pa živim v svetu založb.
V vsakem Parižanu je duša umetnika, nezaklani Mozart, kot v svojem slavnem delu piše Antoine de Saint-Exupéry. V Parizu se prebudi človekova duša, ki je nemara prej spala. Vem, da sem v nalivu, ki se ni končal, sedel na Rue de Mouzaïa in zunaj pri mizici pisal, medtem ko je tik pred mojimi nogami tekel v dežju nastali hudournik, tako da sem imel konice čevljev povsem mokre. Bistvo: sedel sem ob mizici na ulici in pisal. Natakar, ki je bil najbrž takšnih in podobnih prizorov še kako vajen, je bil zelo prijazen, nikamor me ni podil, in je kot večina drugih Parižanov, ki sem jih smel spoznati, seveda govoril angleško. Res ne vem, zakaj se Parižanov drži sloves, da so ”freh”, nesramni. Ker niso.
Ko me je Google brezciljno vodil do Luksemburškega parka – prava paša za oči –, sem ustavil mimoidočega in se kar po francosko zmenil, »Cette direction, gauche, droite,« in tako naprej, dokler nisem parka čisto zares zagledal. Ko sem malo posedel na klopci, bral sem Junga, točno se spomnim, sem se sprehodil skozi ta park, vrt, park številnih fontan, in v daljavi uzrl Eifflov stolp. Podal sem se tja, skoraj na slepo, in pot me je vodila mimo samostana, kjer je živela sveta Katarina Labouré, utemeljiteljica čudodelne svetinje, ki je še danes aktualna. Vstopil sem v slavno kapelo in si napasel oči v nebeški modrini. V kapeli vlada posebno, mirno vzdušje, spokoj, skoraj žal ti jo je zapustiti.
Kolikor vem, so na tej trasi – Luksemburški park – Eifflov stolp – tudi Invalidi. Vem, da sem šel mimo, ko je sonce radodarno lilo na zlato kupolo, pod katero je pokopan Napoleon. Žal so ravno zapirali in nisem mogel več notri.
Ko sem prišel do Eiffla, seveda nisem mogel mimo Marsovega polja in Trocadera, kjer sem se povzpel na ploščad in, ne boste verjeli, naredil čisto pravi selfi, da, naredil sem enega od redkih sebkov, mogoče celo prvega, ki je bil zatorej najbrž nekoliko neposrečen, a selfi vendarle. Ker je bilo počasi dneva konec, sem se po stopnicah spustil na najbližji metro in pohajkovanja po Parizu je bilo za tisti dan konec, saj sem se od tam naprej peljal z metrojem, veliko pariško atrakcijo. Slišal sem namreč, da ima ravno Pariz najboljše in najbolj razvejano spletišče podzemne železnice, kar je vsaj zame res prava atrakcija, saj v Sloveniji nimamo metroja.
Po Saint-Denisu (tu že z vlakom) sem počasi, čez dve ali tri postaje, izstopil, se podal do prenočišča, strnil vtise in zgodba o Parizu je bila tu.
Luka Škvorc
