Pri prirejenem naslovu članka se opiram na dogajanje v zahajajočem srednjem veku. V Parizu so leta 1422 v baziliki Saint Denis k večnemu počitku položili Karla VI (francoskega) in nato okronali Karla VII. To je bil čas velikih političnih kolobocij na Francoskem in neposrednega vpliva Angležev na francoski prestol. Kronisti so zapisali, da naj bi ob menjavi na prestolu ljudstvo in proangleško plemstvo vzklikalo: »Kralj je mrtev, živel kralj!«. To je bil tudi čas zmagovite Ivane, Device Orleanske, poveljnice vojske Karla VII., ki je pregnala Angleže s Francoskega. Proangleška duhovščina, se je nato zarotila proti njej, jo obsodila čarovništva in jo dala sežgati na grmadi. Pustimo bežni vpogled v 15. stoletje in poglejmo, kaj se dogaja danes ter poskušajmo ugotoviti, da ni nič novega pod soncem.
Fotografije z mrtvim in živim papežem
Ob nedavnem pogrebu papeža Frančiška in ustoličenju njegovega naslednika Leona XIV. ni bilo slišati vzklikov: »Papež je mrtev, živel papež!«. Ljudstvo malo pred tem tudi ni vzklikalo: »Santo subito!« kot ob smrti sv. Janeza Pavla II, kar ni zanemarljivo. Množicam z vsega sveta, vernikom in politikom sta se v Vatikanu pridružila tudi prečudna dvojčka z vrha slovenske vlade, prvi izvoljeni, druga oktroirana. Njun namen ni bil spoštljivo slovo od pokojnega papeža in nevsiljivi poklon njegovemu nasledniku temveč to, da sta se kazala v javnosti, se imela lepo v brezdelju, se slikala za družbena omrežja in ugajala sveti preproščini ter nerazgledanosti velikega dela slovenskih državljanov in med njimi žal tudi katoličanov. Rad bi bil spoštljiv do infantilnega ter hkrati z vsemi žavbami namazanega predsednika vlade Roberta Goloba in Tine Gaber, njegove neformalne regentke, poklicne spremljevalke, samozvane strokovnjakinje za prehrano in zdravje, zagovornice nutrij in medvedov, ljubiteljice lišpa in predvsem sebe – pa na morem. Nej se še tako trudim razumeti, da je v Sloveniji narobe prav, mi ne uspe požreti in prebaviti čorbe, ki se kuha v beznici »Pr´ RoberTina«. Njuni tokratni izpadi na očeh svetovne javnosti, skregani z najosnovnejšimi pravili bontona, me žalijo kot državljana Republike Slovenije, še bolj pa kot v rimo-katoličana. Bog pomagaj hinavskemu klovnovskemu paru s plišastim medvedkom v cekarju ob srečanju s papežem!
Cerkev v Sloveniji je skoraj mrtva, živela ponižana in osramočena Cerkev
Mimo latinskega pregovora »o mrtvih vse dobro« naj bo dovoljeno nekoliko razmišljati o odnosu pokojnega papeža Frančiška do Katoliške Cerkve v Sloveniji. Naključje je hotelo, da je menjava na Petrovem sedežu sovpadala z menjavo nuncija v Ljubljani. Odhajajoči nuncij Jean Marie Speich je ob smrti papeža nediplomatsko in nastopaško izjavil, kako tesna sodelavca da sta bila s pokojnikom. Po njegovih besedah naj bi mu papež v Ljubljano pisal vsaj šestdesetkrat. Verjetno mu ni pisal o vremenu v Rimu, ampak je nunciju dajal navodila, kako naj lomasti po Katoliški Cerkvi v Sloveniji. Zaradi finančnega poloma v Mariboru in posledic zlonamerno razumljenega knezoškofovanja Borgoliovega argentinskega prijatelja v Ljubljani, je prepričal nuncija, da mora temeljito prevetriti Slovensko škofovsko konferenco. Trojica protežiranih škofov, novih funkcionarjev v SŠK, je bila nemudoma sprejeta v avdienco pri papežu. Oba metropolita, ljubljanski Stanislav Zore in mariborski Alojz Cvikl sta postala drugi violini, ali pa sta celo pristala v oslovski klopi. Tudi prišepetavanja, da ne rečemo špecanja jezuita Jožeta Robleka, in lazarista Janeza Cerarja, ki sta imela do Vatikana tako rekoč mesečni vozovnici, tam niso naletela na gluha ušesa.
Kje so rezultati kadrovskega cunamija v Katoliški Cerkvi na Slovenskem? Seveda so, vendar slabi, saj smo iz slabega prešli na še slabše. Kje so časi, ko je komisija Pravičnost in mir pri SŠK pod predsedovanjem dr. Antona Stresa povzročala nemirni spanec arogantnim oblastnikom? Kje so časi, ko so družbenopolitični delavci (novinarji) sovražno prežali na vsako za oblasti bridko, vendar resnično besedo, ki jo je izgovoril nadškof Rode? Ni jih več. Cerkev v Sloveniji je v getu tudi zaradi Svetega sedeža. Novi predsednik SŠK daje vtis preplašenega povzpetnika, ki ustavni člen o ločenosti države in verskih skupnosti razume tako, kot mu to tolmačijo vladajoči. Ne ločitev ampak izločitev Cerkve in katoličanov. Novi koprski škof je hkrati postal apostolski administrator v Murski Soboti, kar je skrajno nenavadno, saj sta škofiji vsaka v svoji metropoliji. Italijanščina pri prvem bogoslužju novo ustoličenega škofa v novogoriški konkatedrali je bila nezaslišan škandal, (ne)hoteni posmeh primorskim rodoljubom. Dvojezičnost v Novi Gorici je usodnejša napaka kot nedomišljena ukinitev birmanskega botrstva v Murski Soboti.
Koliko velja Katoliška Cerkev v Sloveniji in Slovenci nasploh v očeh Svetega sedeža pove tudi dejstvo, da Slovenija še vedno ostaja brez kardinala (Franc Rode je kurijski, Vinko Bokalič Iglič argentinski). Kljub poticam! V prestolnicah bivše Jugoslavije je to drugače. Vinko Puljič si je prislužil kardinalski klobuk zaradi zvestega služenja Cerkvi in katoličanom med vojno v Sarajevu. Po Zagrebu, ki ima kardinala že po tradiciji, je ob zadnjem konzistoriju ta čast doletela tudi beograjskega nadškofa, Madžara Ladislava Nemeta. Njegova predhodnika Franc Perko (življenjsko ogrožen za časa Miloševićevega režima) in Stanislav Hočevar sta bila prezrta pri imenovanju kardinalov.
Levičarski internacionalizem
Drzna je trditev o levičarskem internacionalizmu Svetega sedeža pod papežem Frančiškom. Poskusimo to dokazati, pa ne v svetovnih razmerah, ampak kar v podalpskem zatohlem okolju. Naravnost neverjetno je bilo, kako so si naši zapriseženi katolištvu sovražni politiki podajali kljuke pri papežu in mu nosili potice ter ga zgolj vljudnostno vabili v smislu »sveti oče, pridite kaj na obisk, potrudili se bomo, da se boste dobro počutili, ne bo vam žal«. Sklicujoč se na samohvalo nuncija Speicha je papež še kako vedel s kom ima opraviti, kakšne baže so politiki, ki jih je sprejemal iz Slovenije. Hote ali nehote je sprenevedanje in hinavščino obiskovalcev dostojanstveno prenašal in se z njimi fotografiral. Ne pozabimo, fotografije s papežem so neprecenljive v predvolilni vročici.
Mar papež pri avdiencah ni nikoli postavil na dnevni red nepokopanih slovenskih katoličanov? Je slovensko tragedijo izpred osemdesetih let kdaj primerjal z bridkimi izkušnjami iz svoje domovine, kjer je vojaška hunta preganjala in neusmiljeno pobijala levičarje in komuniste med letoma 1976 in 1983? Zrcalna podoba dogajanja na dveh koncih sveta zaradi pogubne ideologije in sle po oblasti. Smemo ugibati, da papež ni obiskal ne rodne Argentine ne Slovenije zaradi nezaceljenih ran v obeh državah in nepokopanih žrtev peklenskega političnega nasilja. V Sloveniji so bili bratje po krvi in veri odvrženi v brezna in rudnike, v Argentini pa v oceanska prostranstva.
Tudi polovičarski vatikanski sporazum papeža, kot vse kaže, ni pretirano motil. In tudi ne bogata žetev sejanja komunistično-levičarske ideologije v »nevtralno« šolstvo, kar ima za posledico novodobno poganstvo, še več, prezir do vsega presežnega. In tudi ne vprašanja kulture smrti pri nerojenih in ostarelih. Mar se za vse te zablode, dvoličnost in ignoranco naša oblast pri Svetem sedežu lahko odkupuje z na stežaj odprtimi vrati za migrante iz povsem drugih kulturnih okolij, kar je papež ognjevito zagovarjal?
Februarja leta 2022 ob 30. obletnici sklenitve diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Slovenijo je ljubljanski nadškof Stanislav Zore v Vatikanu daroval sveto mašo, ki sta se je udeležila tudi zunanji minister Anže Logar in predsednik države Borut Pahor. Predsednik Pahor se je nato srečal s papežem Frančiškom in izrazil hvaležnost za podporo Svetega sedeža v procesu osamosvajanja Slovenije pred 30 leti. Vse lepo in prav, če ne bi pricurljalo v javnost, da papež ni hotel sprejeti nadškofa in metropolita Zoreta. Utegne pa sprejemati plavalce Martine, zdravnice Mete, pevce Giannije itd.
Kaj naj bi bil vzrok, da je Zore ostal pred vrati, lahko samo ugibamo. Morda ni daleč od resnice razlaga, da je bil kaznovan, ker v ljubljanski metropoliji ni našel dovolj pedofilov in drugih spolnih sprevržencev. Kaže, da je papež razpolagal s svežimi (in nepreverjenimi) podatki s strani čistunov na spletnem portalu »Dovolj.je«. Le kam so zdaj poniknili ti zagnanci, ki so redno sklicevali tiskovne konference in s katerih so o domnevnih grehih vestno poročali levosučni mediji. Mar pod novim vodstvom SŠK ni več grehov in grešnikov zoper šesto Božjo zapoved in je portal »Dovolj.je« mrknil?
Živel papež
Za konec razmišljanja se vprašajmo, če se dogajanje v Franciji iz sredne 15. stoletja danes lahko ponovi v Katoliški Cerkvi. Ob ustoličenju Karla VII. je bilo dvojno veselje. Prvo zato, ker je večnost odšel zaradi bolezni povsem nepredvidljivi Karel VI. Drugo pa zato, ker niso čutili potrebe po spremembah, še zlasti kar zadeva tesne povezave z angleškim dvorom. Karel VII. je navdušence in podpornike z odločilno pomočjo Ivane Orleanske kaj kmalu razočaral. Bo Leon XIV. vse, ki pričakujejo kontinuiteto nedomišljenih sprememb in improvizacij na Petrovem sedežu, razočaral v dolgoročno korist Vesoljne Cerkve?
