Veliko prahu so povzročile manj primerne besede, ki jih je izrekel papež Frančišek na seji Italijanske škofovske konference za zaprtimi vrati. Tako lahko beremo in tudi poslušamo po medijih.
Spomin mi poroma v čase, ko so naša slovenska dekleta druga za drugo odhajala v najrazličnejša italijanska mesta in so tam bile služkinje, danes bi rekli gospodinjske pomočnice. Vse po vrsti so pozneje pripovedovale: »Ko sem dobila službo, prva beseda, ki mi jo je gospodinja rekla, je bila: ‘Kar se dogaja v hiši, ne gre preko praga!‘« Tega so se držale, drugače so dobile odpoved. To pravilo velja še danes, čeprav je vse manj gospodinjskih pomočnic.
Ne zanimajo me papeževe besede, ki jih opravičujejo, češ da njegov materni jezik ni bil italijanščina, ampak španščina, zato je pač prišlo do te neljube besede, ki jo je tokrat izrekel. Zanima me nekaj drugega: izrečeno se je dogodilo pri zaprtih vratih! Kar pomeni, da to, kar se je tam razpravljalo, ni bilo namenjeno javnosti, ampak samo ožjemu krogu, ki je tam tedaj bil. Takšni sestanki, srečanja se odvijajo po celem svetu. Vsi na njih navzoči se zavedajo obveze molčečnosti o snovi – tvarini, ki se tam obravnava.
Zastavlja se vprašanje, ne samo meni, ampak še marsikomu: Kdo je te papeževe besede posredoval javnosti, če pa je bila seja za zaprtimi vrati? Oseba ali osebe, ki so bile tam navzoče, ali so se sploh zavedale, na kakšnem srečanju (sestanku) so? Kaj jim sploh pomeni pojem »za zaprtimi vrati«?
Če vrtamo dalje, spoznamo, da so tam bili v glavnem (ali celo samo) škofje. Kaj si lahko ob takšnem dogodku misli vernik, ki živi na Apeninskem polotoku, o naših škofih? Zaključki so lahko zelo neprijetni. V ospredje stopa problem zaupanja v vodstva samih italijanskih škofij. So osebe, ki jih vodijo, zaupne osebe? Se jim sme določene stvari, ki so pereče po njihovih škofijah, sploh zaupati? Bodo to razbobnali naprej, namesto da bi zaupano zadevo znali ohraniti zase?
Ta upravičena vprašanja in dvomi so ponovno stopili pred naše vernike, pa tudi duhovnike, redovnike in redovnice na Apeninskem polotoku. Priznamo pa lahko, da je tokrat pojem »za zaprtimi vrati« medijsko preglasila papeževa nepremišljena beseda, tako da je sam pojem »pri zaprtih vratih« nehote potisnila na stran. Zakaj? Morda, da bi se ga »pobožno ljudstvo ne zavedalo« …
Ambrož Kodelja
