Da se prav GZS goreče zavzema za davčne blagajne, je lep primer stockholmskega sindroma – ali pa gre za željo po zatiranju malih ali za veliko naivnost.
Vsi poznamo zgodbe taksista, manjšega ponudnika gostinskih storitev, prodajalca sveč … Gredo nekako takole, vzemimo taksista: kako naj preživim? Ponoči postavijo radar, namesto 30 se peljem 40, v desetih minutah grem dvakrat mimo radarja, kazen več sto evrov, skoraj tisoč, pa kazenske točke … Ali pa podjetja, ki hoče na svojem nerabljenem ozemlju zgraditi novo halo ali morda parkirišče? Leta in leta za spremembo gabaritov, pupov … Teh zgodb je morje. Vse so naše. Večina igralcev v teh tragikomičnih predstavah o njih ne želi (javno) govoriti, saj se bojijo inšpektorjev, policistov, uradnikov na občini in upravni enoti. Vse je strah žandarjev – od tistih z najnižjim činom pa vse do tistih, ki izvajajo specializiran nadzor nad velikimi podjetji. Žandarske logike, ki nekaj zapoveduje, in to velikokrat tako, da je nemogoče izpeljati, čemur sledi drakonska kazen, je toliko, da se ti kar zvrti, vse pa bi bilo laže, če bi se namesto kazenskega ukrepa hotelo poiskati pragmatično in s predpisi, ki bi morali biti logični, usklajeno rešitev. Samo hoteti je treba in vedeti, da so tudi plače inšpektorjev – da se razumemo, niso vsi inšpektorji žandarji – odvisne od tega, kako uspešni so v poslu nadzirani. Logika javnega žandarja bi se morala v dobro vseh nas spreminjati v logiko javnega služabnika – civil servant, kaznovanje bi moralo biti rezervirano za tiste, ki hočejo goljufati.
Več in nadaljevanje: Finance
