Aleš Lokar je bil eden prvih (šlo je za 70. leta) slovenskih »demokratov zahodnega tipa«, hkrati pa eden prvih intelektualcev po vojni, ki je intuitivno dojel nujnost kohezije srednjeevropskega duhovnega prostora. To je morda, tako meni njegov sin Andrej, njegova najdaljnosežnejša zapuščina.
Trst je Slovencem poznan kot pomemben »cilj« programa Zedinjene Slovenije in poznejših sorodnih političnih prizadevanj, ki pa mu splet zgodovinskih okoliščin ni namenil mesta znotraj naše domovine. Italijani so v tej zgodbi odigrali vlogo »porednih fantov«, nekoga, ki ogroža vitalne interese slovenskega naroda. Takšen pogled so dolgo negovali vplivni ljudje, mediji in šolski učbeniki.