Škof Vovk je dobesedno slaba vest slovenske levice

Mineva 70 let od poskusa zažiga legendarnega ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki se je izkazal z naravnost junaškim vodenjem ljubljanske škofije v eni njenih najtežjih etap (1945–63). A kljub vsem odlikam je bil že za časa življenja, tudi za nekatere v Cerkvi, sporen, nelagodje okoli njegovega imena pa je precejšnje še danes, Neposredno po zažigu, 22. januarja 1952, je Vovk, še ves v ranah na bolniški postelji pisal čestitke Plečniku za njegovo 80-letnico in zapisal kot pečat srhljive besede: »Ne toliko kot bolečine, me boli surovost slovenskega naroda.« In v čem je Vovkova težava, v čem je njegova spornost? Vovkova spornost za slovensko levico je ravno v njegovi popolni nespornosti.

»Najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske nadškofije«

Zažig je tako postal simbol terorja ljudske oblasti nad Cerkvijo na Slovenskem po drugi svetovni vojni, Vovk z vidno rano na vratu, ki je bila posledica zažiga, pa pooseblja tisoče anonimnih katoličanov, laikov in klerikov, ki so bili šikanirani, kaznovani, zaprti, zasramovani itd. Vovk je namreč slaba vest slovenske levice, brutalno je bil teroriziran brez kakršnega koli upravičenega razloga.