Sledi korakov: Jože Pečnik, nekdanji bobnar skupin Mladi upi in Orleki. Jože Pečnik je v svojem življenju zapustil ogromno sledi. Kot glasbenik, kot priden delavec, še največ pa kot Človek z veliko začetnico.
Jožetu v otroških letih ni bilo z rožicami postlano. Pri komaj treh letih je po hudi bolezni izgubil mamo, za nekaj let pa je izgubil tudi vse sledi o precej starejši polsestri. Njegov oče, ki je odraščal v revni in številni družini, se je tudi sam star komaj pet let soočil s smrtjo svojega očeta. Imel je tudi veliko zdravstvenih težav, zato se nikoli ni naučil brati in pisati. Kljub temu in slabo plačani službi v trboveljskem komunalnem podjetju, kjer so mu zaupali le najbolj težavna dela, je sinu Jožetu tudi po smrti žene nudil spodobno otroštvo. Jože je še danes na očeta, čeravno se ga je v otroških letih sramoval, ko so ga sošolci zbadali, da oče pometa ceste, nadvse ponosen. Z očetom sta si kakšen dodaten dinar ali vsaj prigrizek prislužila tako, da sta kmetom pomagala pri različnih opravilih. Oče pa je bil vendarle tisti, ki mu je kljub pomanjkanju, v katerem sta živela, omogočil ukvarjanje z glasbo, šolanje in ga usmeril v pošteno življenje.
„Najbolj lepo je bilo, ko sem očetu prebiral pravljice, ob katerih se je pogosto zjokal,” se spominja Jože, ki ga prijatelji kličejo Joco. Na pragu najstniških let je postal bobnar legendarne skupine Mladi upi, ki so s pesmijo Naš ata, ki govori o očetih rudarjih, zmagali na enem izmed slovenskih festivalov. Po razpadu skupine se je preizkusil še v nekaterih drugih skupinah in po odsluženem vojaškem roku v Prištini še v eni legendarni skupini Orlek. Poleg igranja na bobne je imel pomembno vlogo tudi pri spotih, ki so jih Orleki veliko posneli. V tistem času, ko je bil aktiven pri Orlekih, si je z ženo Emiro ustvaril družina, se došolal vse tja do diplomiranega ekonomista. V času vojne v Bosni je v svojem majhnem stanovanju skrbel za mnoge sorodnike po ženini strani. Kot ednini zaposleni v družini (žena takrat ni imela zaposlitve) je skrbel za begunce iz Bosne, ki so v svoji domovini čez noč ostali brez vsega in so našli zatočišče pri Emiri in Jožetu.
Kot že tolikokrat poprej, je tudi v tej kruti zgodbi imel tisto, kar mnogi nimajo – veliko srce. Tako kot ga ima njegova Emira. To se je pokazalo znova, ko je ob zaprtju trboveljske cementarne, kjer je bil dolga leta zaposlen, ostal brez zaposlitve, a z mnogimi dolgovi novozgrajene hiše blizu Brežic. Kar nekaj mesecev je iskal delo. Na koncu ga je po 150 poslanih prošenj vendarle našel. Zdaj kljub temu, da je ekonomist, dela v eni izmed tovarn kot proizvodni delavec na tri izmene. Ko se je pred meseci ob srečanju z Abrahamom, ko so ga z obiskom presenetili Orleki, usedel za bobne, smo se lahko vsi prepričali, da mojster ostane mojster.