Oljke in cvetna nedelja

Danes se radi vračamo k zdravi prehrani, kamor nedvomno sodi tudi oljka in oljčno olje. Tako spet odkrivamo pozabljene navade in običaje. V zadnjih letih oljke pri nas ponovno pridobivajo na pomenu. V kmetijstvu na Goriškem je bila oljka sicer prisotna že od rimskih časov. Ni sicer igrala odločilne vloge v gospodarstvu, toda podatek, da so se posamezne dajatve cerkveni in svetni gosposki dajale tudi v oljčnem olju, nas more navesti na misel, da je bilo oljk precej več, kot smo do nedavnega mislili. V srednjem veku so oljke uspevale na velikem delu Goriške, z goriškim oljčnim oljem so se oskrbovali celo v takratnem kartuzijanskem samostanu v Bistri. Oljke najdemo omenjene v Brdih že v 12. stoletju, za kar gre zasluga oglejskim patriarhom, zlasti Ulriku I. Eppensteinu. V Brdih so za sajenje in promocijo oljk skrbeli različni samostani, predvsem Rožac, ki so imeli tam svoje posesti.

Oljkarstvo na Goriškem je z leti izgubljalo na pomenu. K njihovemu postopnemu izginjanju, so prispevale ponavljajoče velike zmrzali in upadanje pomena oljkarstva. Smrtni udarec za naše oljkarstvo je bila izredno huda zima leta 1929. Poleg tega zahteva oljkarstvo dobro kmetijsko organizacijo, tako za obiranje kot za obdelavo. Oljke je namreč po obiranju potrebno čim prej spraviti v predelavo. Novi časi so postavljali nove izzive tudi v goriškem kmetijstvu, tako so sredi 19. stoletja pri nas začeli propagirati murve za gojenje sviloprejke. Lokalno kmetijstvo se je takrat specializiralo za gojenje zgodnje zelenjave, krompirja in sadja. Goriški kmetijski pridelki so odhajali na tržišča celotne tedanje monarhije in še dlje, posebej ko se je Goriška povezala z železnico. Očitno je, da oljkarstvo ni bilo doraslo novemu razvoju, trendom in pričakovanju po dobičku. Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov, goriške deželne oblasti oljkarstvu proti koncu 19. stoletja niso posvečale nobenega pomena.

Oljka (Olea europea) sodi v družino oljčnic, poznamo divjo (Olea europea oleaster) in gojeno (Olea europea sativa) oljko. Divja oljka ima trnaste veje ter manjše plodove in liste. Plodovi so lahko okrogli ali podolgovati, odvisno od sorte, in so zelene, črne ali vijolične barve. Oljka po arheoloških predvidevanjih najverjetneje izvira iz Palestine in Sirije, že v zgodnji antiki so jo v Sredozemlju častili kot sveto drevo. Ljudje so občudovali njeno trdoživost in starost, ki jo lahko doseže. Uporaba oljk je bila vsestranska. Poleg prehrambene vrednosti je bilo oljčno olje prisotno pri sakralnih obredih, pri balzamiranju trupel in obredih maziljenja. Uporabljali so ga tudi za razsvetljavo, v medicini, v barvarnicah in mehaniki. Nekateri obredni običaji so se iz antike ohranili vse do današnjih dni. Prevzelo jih je že zgodnje krščanstvo. Zlasti je to vidno pri obredju oljčne nedelje. Takrat ljudje dobijo oljčne vejice, ponekod imajo tudi procesije z njimi. Oljčne vejice duhovnik blagoslovi in ljudje jih odnesejo domov. Hranijo jih na vidnem mestu v hiši, ker blagoslovljene oljčne vejice čez vse leto v hišo prinašajo mir in srečo. Ob vremenskih neprilikah so včasih hišni gospodarji sežigali oljčne vejice, ker naj bi dim blagoslovljenih vejic odvračal nesrečo. Tudi na Primorskem so včasih poznali navado, da so duhovniki pepel blagoslovljenih oljčnih vejic uporabljali pri obredu pepeljenja na pepelnično sredo.

Oljke so na Goriškem pričeli obirati konec novembra, okoli sv. Katarine Sinajske, ki goduje 25. novembra. Navada je bila, da so sezono obiranja oljk začeli z mašo.

Včasih so oljčne vejice z Goriške celo izvažali na Kranjsko in Koroško, danes jih za potrebe oljčne nedelje dobimo iz Slovenske Istre. Poleg sadežev je predstavljala oljka na Goriškem vir zaslužka s prodajo oljčnih vejic na oljčno nedeljo. O tem je pisal že zgodovinar in statistik Carl von Czörnig sredi 19. stoletja. Posebej je poudaril, da so na trg prihajale velike količine vejic in so jih v glavnem kupovali goriški Slovenci. Sicer se je polemika o lomljenju in prodaji oljčnih vejic razvnela že leta 1816. Takrat se je predsednik goriške Kmetijske družbe hudoval nad deželnimi kmeti, ki so pred cvetno nedeljo lomili velike oljčne veje in jih za majhen denar prodajali v okoliške dežele. S tem so povzročali veliko škodo oljčnim nasadom. V odgovor je goriško okrajno glavarstvo februarja 1817 to dejavnost prepovedalo in morebitnim kršiteljem zagrozilo s hudo kaznijo. Pri tem so se sklicevali na škodo, povzročeno oljki kot blagoslovljenemu drevesu. Pred stoletjem, ko je oljkarstvo že zamiralo, so okoličani šope oljčnih vejic kupovali v Gorici. Kjer so oljke gojili doma, je hišni gospodar odrezal toliko oljčnih vejic, kolikor je bilo članov družine in vsak je odnesel k maši svojo vejico. Doma so jih zataknili za križ ali postavili ob svete podobe. Uporabljali so jih tudi za pokropitev mrliča. Ko so v hišo prišli pogrebci, so mrliča pokropili z oljčno vejico, pomočeno v blagoslovljeno vodo.