Odprtost je za počlovečenje človeka temeljnega pomena! Ne le človeka: tudi družbe, naroda, skupnosti, sveta. Govorimo o odprtosti za transcendenčne (presežne) vrednote, kot so npr. resnica, dobro in lepo. Človek je človek toliko, kolikor je odprt za te razsežnosti! Menim, da kdor bi se tem danostim nepreklicno in dokončno zaprl, da bi izgubil človečnost, čeprav bi ostal človek še naprej: človek, nespravljivo sprt s samim seboj. Ni človeka, v katerem ne bi bilo kančka te človečnosti: če že za te danosti ni zadosti odprt, pa obstaja vsaj upanje, da se bo odprl – dokler živi, bi rekli, je škarje in platno reguliranja in ustvarjanja odprtosti do teh razsežnosti v njegovih rokah.
Pravi človek je bitje, ki je zaznamovano z odprtostjo
Človek je po svoji zdravi naravi odprto bitje. Samo odprt lahko napreduje, kajti sam sebi je nezadosten. Prav po odprtosti premaguje svojo nezadostnost in se vzpenja nad njo – po odprtosti najde samega sebe, prejema sebi dodano vrednost in dosega svoje počlovečenje, kajti človek je vedno v procesu. Kakor sem omenil že zgoraj, je pomembna odprtost za resnično dobro – odprtost za resnično dobro pa vključuje tudi zaprtost za greh. V različnih miselnih okoljih lahko različno razlagamo, kaj je greh – tukaj pa je mišljen greh, kakor ga pojmuje judovsko-krščansko izročilo. Samo v luči resnično dobrega je mogoče prav videti greh, ki je nasprotnik dobrega. Med dobrim in grehom vlada nepomirljivo nasprotje. Dobro je samo sebi zadostno, greh pa, ki je neumen in neumnost sama, se bori proti dobremu tako, da ga demonizira, ga prikazuje v nepravi luči in skuša pregnati.
Prav dimenzija odprtosti za dobro je nepogrešljiva lastnost za človeka, ki hoče biti dober. Človekova usoda je – seveda, če hoče sebi dobro – biti odprt. Samo tako raste, se razvija in dosega namen svojega bitja. Sodelovanje z drugimi je vpisano v same gene človeškosti. Geni zahtevajo sodelovanje in sodelovanje je pogoj človečnosti. Če hočejo človek, svet, narod, družba sebi dobro, mora sodelovati z drugimi. Kajti drugi je vreden (in potreben) našega sodelovanja. Drugi ni greh, ampak pravi naslovnik našega sodelovanja.
Zaprtost kot pot, ki vodi v uničenje
Zaprtost človeka za to, kar je resnično, lepo in dobro – in to se mu daje samo od sebe, to je človeku dano – vodi človeka navzdol, v propad. Rezultat takšne drže je nazadovanje ne le človeka, ampak tudi družbe, naroda, občestva. Vodi v razpad in dekadenco odnosov, kajti v tem primeru je človek središče vsega in sam »ustvarja« resnico, lepoto in dobroto, kar je pogostoma proti resnični resnici, lepoti in dobroti. Primer nezadostne odprtosti – torej v resnici zaprtosti – do omenjenih transcendenčnih vrednot so totalitarizmi, ki so združeni z različnimi ideologijami.
deologija pa je za te transcendenčne vrednote zaprt miselni sistem. Kako škodljiv, uničevalen in do človeka sovražen je bil recimo nacizem, ni treba posebej poudarjati: škodljiv za druge, škodljiv pa tudi za svoje ljudi, ker jih je vodil v neko utopijo, ki ni imela temeljev. Prav tako fašizem, ki je gradil na lažnivih vrednotah in je tudi druge lažnivo, to je neupravičeno, zaničeval – pač po svojem čistem samoljubju, ki ni imelo osnove v realnem življenju in delovanju. Od teh totalitarizmov ni bil nič manj napačen, zmoten in škodljiv tretji, komunizem, ki je v osnovi variacija na temo izključitve Boga iz življenja, kakor sta bila to tudi nacizem in fašizem.
V bistvu so vsi ti trije totalitarizmi oznanjali in napovedovali ustvaritev in prihod svobode, veselja in sreče. A to je bilo samo v besedah, z dejanji pa so povzročili genocid in propad. Zaprtost, totalitarizmi, diktature, nasilje nad resnico in slepota za resnico vodijo človeka vedno proti njemu samemu, proti družbi, proti doseganju dobrega.
Edina pot: odprtost do drugega, dialog, vključevanje, bratstvo
Tudi politično delovanje je izraz zgoraj omenjenih drž: odprtosti, ki vodi v blagor, oz. zaprtosti, ki pelje v uničenje. Odprtost za drugega – kajti tudi v človeku, s katerim živim, so sledovi transcendenčnih stvarnosti – je nujen pogoj za napredovanje. Če priznam drugega, potrdim in omogočim tudi rast sebe v človečnosti in tudi vsem, ki mi sledijo. Če pa sem do drugega zaprt in ga zanikam, pa zanikam in onemogočim tudi sebe ter sledim smeri razčlovečenja sebe, vseh, ki mi sledijo, pa tudi tistih, na katere vplivam s svojimi odločitvami. Če sem zaprt v smislu vsega povedanega, sem lažnivec in zavajam ter vodim v mračno nazadovanje. Če pa sem odprt v pomenu, kakor ga predlagam, služim sebi, svetli prihodnosti in vsem, ki jih zadevajo moje odločitve.
