Dr. Raphael Duret – Nauche je gotovo nenavaden človek. Na Okoljski center v Ljubljani je prišel v torek 13. marca letos zelo nekonvencionalno. Z bosimi nogami v sandalih (no, bilo je kar toplo, tudi zunaj), s širokom nasmehom, žarečim pogledom, sproščenim obnašanjem, z nenavadno popotno palico, ki je spominjala na »šprancir palico«, kakršne so meščani nekoč nosili na nedeljskih sprehodih po mestu. V resnici je imel s seboj tradicionalno baskovsko palico. Prišel je, da bi govoril (že drugič) o svojem popotovanju po Sloveniji in svojih spoznanjih o Sloveniji in Slovencih. Francoz, ki je že dalj časa v Sloveniji in se je sam (brez tečajev) naučil slovensko.
Lani (2011) je v okviru svoje »poti proti revščini, izključenosti in onesnaževanju« več mesecev (od marca do novembra) peš potoval po Sloveniji, bil v vseh njenih predelih, od Primorske do Prekmurja, od Kočevske do Triglava. Hodil je po šolah, vodil delavnice. Pogovarjal se je z mladimi, starejšimi in starimi, v mestih, na podeželju, v vaseh, po nižinah in v hribovju. Marsikje so ga presenečeno in nejeverno gledali, ko je povedal, da hodi peš. Slišal in videl je mnogo zanimivosti o naši deželi in o nas ter prišel do zanimivih ugotovitev in predlogov.
Pravi, da so mu ljudje največkrat govorili o svoji navezanosti na naravo in zemljo, o vojni in o Romih. V vsakem predelu Slovenije bolj o enem ali drugem. Glede na navezanost in naravo pripomni, da ljudje s tem največkrat mislijo na svoj vikend ali zidanico. Le starejši, ki samotno bivajo v svojih propadajočih starih hišah, z žalostjo govorijo o svojih nekdanjih kmetijah. Povsod na podeželju so ga radi sprejeli, ker je ponudil pomoč pri delu. Nekje pri Žužemberku je pomagal družini, v kateri so bili člani štirih generacij, saditi krompir. Pri delu so uporabljali konja.
Ponekod je kot peš popotnik, ki se mora orientirati, vprašal za smer, a ljudje niso vedeli, kje je sever, kje jug ali vzhod in zahod. V bližini hrvaške meje mu niso znali povedati, kje točno je meja, zato je zašel čez mejo in noč preživel v zaporu pri hrvaških policistih.
Meni, da Slovenci precej »jamramo«, čeprav imamo lepe priložnosti, med njimi tudi veliko neobdelane zemlje na podeželju. Zato predlaga, da bi mladi iz mest, ki nimajo dela odšli na podeželje, na kmetije, ki nimajo mladih za nasledstvo in bi začeli obdelovati zemljo. Ima tudi predlog za šolskega ministra: vsak maturant naj bi od države prejel pohodne čevlje pod pogojem, da se peš napoti po Sloveniji in vključi v neko prostovoljno delo.
Osebno sicer ne verjamem, da bodo njegovi predlogi padli na plodna tla. Vendar, če bi se to le zgodilo, bi se morda v Sloveniji ne pojavilo to, kar se je Rafaelu zgodilo nekje na vzhodu Slovenije. Naletel je na skupino mladih ljudi, ki so ga pozdravili s Heill Hitler. Ko se je pobliže seznanil z njimi je videl, da proslavljajo Hitlerjev rojstni dan in pri tem urinirajo na bližnjo sinagogo.
Foto: Tone Lesnik
