HOMILIJA. Današnja božja beseda na videz govori o kreposti človeške ponižnosti, toda bolj ko se vanje poglabljamo, bolj lahko odkrivamo, kako pravzaprav poveličujejo Božjo zastonjsko dobroto. Današnje evangeljsko besedilo zlahka razdelimo na dva dela, na Jezusov pouk gostom ter na njegov pouk prireditelju gostije.
Evangelist Luka namreč opisuje dogodek, ki se je zgodil v hiši nekega vodilnega farizeja. Jezus tudi tokrat izhaja iz konkretne situacije in iz nje izpelje svoj pouk. Opazi, da si povabljenci v farizejevi hiši izbirajo častna mesta in tako podlegajo želji po opaženosti in družbenem ugledu. Njim, torej gostom, Jezus nameni prvi del svojega pouka: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe… Kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnje mesto.« Svet, v katerem vlada bitka za ugled, položaj in moč, je nujno svet nasilja. Čeprav se kdo dela dobrega in plemenitega, in morda celo res opravlja človeštvu koristna dejanja, je ključno vprašanje, ali ga pri tem žene želja lastne koristi ali pa je zares v službi Absolutnega dobrega, torej Boga in samega sebe postavlja na drugo mesto. Takšen svet napuha je, kot ugotavlja modri Sirah v prvem berilu, nujno okužen z »željo hudobije«, pa čeprav je videti še tako privlačen.
Edino tisti, ki se podvrže Bogu, lahko zares učinkovito dela za skupno dobro. Edino takšen človek lahko zares gradi civilizacijo ljubezni in edino takšen človek bo Bogu všeč. Takšnega bo Gospod ob svojem času povišal, v tem je skrivnost svetnikov: »kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Popolna podoba takšnega predanega in ponižnega služenja Gospodu je Marijino življenje. V svojem Magnifikatu se Marija čudi veliki Gospodovi dobroti in temu, kar je storil po njeni krhki človeškosti: »kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle.«
Toda ko razmišljamo o kreposti ponižnosti, trčimo ob težavo. Ponižnost je namreč sama na sebi zelo izmuzljiva. Če si kdo preveč načrtno prizadeva zanjo, je gotovo ne bo dosegel, kajti takšen že spet ni ponižen, saj je podlegel ambiciji, da bi bil v očeh drugih videti ponižen. Zato je bolj kot prizadevati si za ponižnost, pametno stremeti po ljubezni do Boga. Ob tem se namreč ne bomo nikoli ušteli.
In prav o tem, o občudovanju Božje dobrote in Božjega veličastva, govori drugo berilo iz pisma Hebrejcem: »Vi ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu, nepreštevnim angelom in občestvu prvorojencev in Bogu, sodniku vseh…« Tisti, katerega življenje usmerja pristno hrepenenje po Bogu, stopa po zdravi poti. Drugi ga doživljajo kot ponižnega, a sam se tega niti dobro ne zaveda. Zaupa, da mu bo Gospod ob pravem času dal to, kar potrebuje. Kajti Božja dobrota do prijateljev je neprekosljiva. Njim Gospod ob svojem času reče besede gostitelja iz današnje prilike: »Prijatelj, pomakni se više.«
Sporočilo drugega dela Jezusovega pouka farizejem lahko razumemo na dva načina. Prvič, pouk je namenjen človeku, ki prireja gostijo. Tudi ta človek je povabljen k ponižnosti. Jezus mu odsvetuje, da bi prirejal elitno zabavo, ki bi gostitelju dvigovala ugled. Če želi biti gostitelj Bogu všeč, tedaj naj povabi takšne, ki mu dobrote ne morejo povrniti. Jezus gre še dlje, saj gostitelju svetuje, naj povabi celo takšne, ki so po mnenju večine obrobni, kot so bili v Jezusovem času hromi in slepi. Te je namreč judovska postava izključevala iz tempeljskega obredja. A po Jezusovih besedah bo tisti, ki bo povabil takšne obrobneže, zares gostitelj po Božjem srcu, saj bo njegova dobrota podaljšek Božje dobrote do človeka.
Drugi način, kako lahko razumemo pouk gostitelju pa je, da je vzorni gostitelj, ki ga daje Jezus za zgled, v resnici Bog sam. Bog je prvi, ki je pripravljen povabiti na svojo gostijo kogarkoli. Je pastir, ki teče za izgubljeno ovco in oče, ki prihaja izgubljenemu sinu naproti. Če je torej Bog tako velikodušen pri zastonjski delitvi dobrote in usmiljenja, smo k temu v prvi vrsti povabljeni vsi, ki se imenujemo kristjani. Naj bo naše življenje usmerjeno v posnemanje dobrega gostitelja, ki ne išče lastne slave, temveč v ponižnosti daje, kar ima.
Pripis uredništva: Jani Družovec je duhovni asistent na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška.
