O Bog, ta zakon!*

Foto: Publik-Forum.de.
Foto: Publik-Forum.de.

Na izredni sinodi v Rimu goreče razpravljajo o ločitvi zakona, spolni morali in homoseksualnih partnerstvih. Gre za zaostren konflikt o razlagi svetega pisma. Papež Frančišek je v svoji Cerkvi nujno hotel odprto razpravo, sedaj jo ima.

 

Zakaj ta tema? Ker je moderna oblika življenja – npr. partnerstvo brez poročnega lista, sestavljena družina, vpisano partnerstvo, drugi in tretji zakon – živo nasprotje katoliškega nauka o zakonu. To nasprotje obstaja že desetletja in nič ne kaže, da se bo lahko razrešilo.

Debata se je medtem osredotočila na vprašanje, če ponovno poročeni ločeni, ki so katoličani, lahko v posameznem primeru le pristopijo k zakramentom. To v katoliški cerkvi doslej ni možno. Zakaj ne? Ker beseda Jezusa iz Nazareta, po katerih človek naj ne bi ločil, kar je združil Bog, po uradni razlagi razumljena kot absolutna norma. In od te ni dovoljena nobena izjema.

Ločitev zakona torej sploh ni možna. To je »nedvomno« ugotovljeno, sporoča skupina petih kardinalov, med njimi Nemca G. L. Müller in W. Brandmüller, v knjigi, ki nosi opozorilni naslov »Ostati v Kristusovi resnici« (izšla 1.10.2014,  op. AS).

Nedvomno? Nikakor ne, pravijo mnoge katoliške eksegetinje in eksegeti, predvsem pa evangeličanske in pravoslavne Cerkve. Prvič Jezus ni razglašal zakonov, temveč je prebujal vest. »Njegova beseda je potrditev, ne prekletstvo«, pravi profesor Nove zaveze v Tübingenu M. Theobald v svojem zahvalnem govoru pri podelitvi teološke nagrade Salzburških visokošolskih tednov. Zvestoba v partnerstvu? Brezpogojno, to je poudarjal tudi Jezus, »ne da bi se s tem spuščal na polje konkretnih zakonskih norm,« pravi Theobald.

Drugič so že prvi kristjani – v soočenju s človeškim neuspehom in človeškimi mejami v lastnih občestvih – relativno in glede na situacijo uporabljali Jezusovo izjavo. Evangelist Matej formulira izjemo, Pavel prav tako. M. Theobald: »Pavel poskuša težave zakoncev svoje skupnosti reševati v smislu ‘Gospodove besede’ v svobodi.« To postopanje ima »eksemplaričen pomen z vidikom na druge težave« Zaradi tega različne pravoslavne Cerkve dovolijo drugi in tretji zakon, če prizadeti pri ločitvi uvidijo svoj delež odgovornosti in ga priznajo. Evangeličanske Cerkve prizadetim podelijo Božji blagoslov za nov začetek. Prepoved ločitve zakona mora najti svoje meje, ugotavlja evangeličanska Cerkev v Nemčiji v svoji ‘teološki orientaciji’, »v blagovesti ljubezni, naklonjenosti in pripravljenosti za Božje odpuščanje napram vedno znova grešnemu človeku«. Kdor razume ideal zvestobe Jezusa nasproti pravniško utemeljenemu, kot rimska Cerkev, s tem ostalim krščanskim Cerkvam oporeka upravičenost ravnanja v Duhu Jezusa.

Tretjič uradni katoliški nauk povsem spregleda dejstvo, da sta se zakon in družina v svoji konkretni podobi v teku človeške zgodovine spremenila in se še spreminjata. Nikjer v Bibliji ni razprave o idealni podobi naše zahodne »normalne družine« – oče, mati, otrok(i) -, ugotavlja teolog v Tübingenu H. Häring. Kot mnogi drugi spomni na to, da nek zakon, v katerem sta oba partnerja drug drugemu postala »pekel«, ni več zakramentalni zakon in ne more biti: torej ni več simbol za Božjo zvestobo človeku. »Ni več Bog tisti, ki dotične povezuje, temveč verjetno oblast samovšečne strasti ali smrtonosne grožnje,« meni Häring. V tem primeru si partnerica in partner zaslužita »pohvalo in cerkveno podporo, če sebe in svoje otroke osvobodita iz tega kroga zla«.

Kje je torej prelomna točka katoliškega nauka o zakonu? Häring odgovarja: »Ideja večno obstoječe, absolutno neločljive zakonske zveze ni biblično sporočilo, temveč kasnejši cerkveni koncept, verjetno nastal iz neuspelega poskusa visoko cenjeno krščansko obljubo zvestobe prenesti v pravne kategorije.«

Trdi zagovorniki uradnega nauka tako izpadejo kot zastopniki neke vrste črne pedagogike v teološki preobleki. Ne razumejo Jezusovega temeljnega namena oz. ga celo spreobrnejo v njegovo nasprotje. Naredijo se za gospodarje človekove vesti. Dunajski profesor Nove zaveze P. Trummer to imenuje »prestopek brez primere«.

Papež Frančišek sedaj hoče v razpravah o ločitvi očitno dopustiti izjeme v  posameznih upravičenih primerih, kot je to namignil kurijski kardinal W. Kasper v njegovem februarskemu nagovoru (prevod pripravlja p. B. Cestnik, op. AS) pred kardinalskim kolegijem – ne da bi hotel nasprotovati dosedanjemu nauku o neločljivosti zakona v pravnem smislu. Kako naj bi se to uskladilo, ostaja vsekakor nejasno.

Ali strikten zakon ali nezakonski ideal – nekaj vmesnega ne obstaja. Tukaj Frančišek vidi težavo. Zaradi tega v prvi vrsti stavi na možnost, ki jo dopušča cerkveno pravo, to je, da se sklenjen zakon naknadno razglasi za ničnega. Da je ta postopek nekaj nedostojnega, tega ne vidi.

Nemški škofje so se večinsko postavili na stran W. Kasperja in se želijo na škofovski sinodi prizadevati za reševanje posameznih primerov. To je po jesenskem zasedanju v Fuldi naznanil R. Marx, predsednik nemške škofovske konference. Celo, če bi bili škofje iz vsega sveta v Rimu tej poziciji večinsko naklonjeni – kar nikakor ni gotovo – temeljne težave neustreznega nauka o zakonu ne bo spremenilo. Sklepov na škofovski sinodi ne bodo sprejemali. To naj bi se zgodilo šele leta 2015.

Pripis uredništva: prevod članka Hartmuta Meesmanna Ach Gott, die Ehe!* in opombe Albert Smrečnik, vir www.publik-forum.de, 10. oktober 2014.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.