Nobelova nagrada za odpuščanje

Septembra leta 2004 je mlada in lepa Iranka Ameneh Bahrami zavrnila ponudbo za poroko s 25-letnim fantom Majidom Emovadijem. Iz maščevanja jo je Emovadi po obrazu polil z žvepleno kislino. Ameneh je popolnoma oslepela, njen obraz pa je postal povsem izmaličen. Tako je bilo njeno življenje v trenutku obsojeno na golo životarjenje.

Po sedmih letih se je Ameneh Bahrami na sodišču v Teheranu pred glavnim tožilcem Abasom Džafari Dolatabadijem odrekla maščevanju nad napadalcem. Po šeriatskem pravu je namreč imela zakonito pravico uveljaviti načelo »oko za oko, zob za zob«. To bi pomenilo, da bi lahko tudi ona oslepila in iznakazila obraz Emovadija. Na začetku ramazana, islamskega enomesečnega posta, ki ga praznujejo suniti in šiiti, je po izjavah novinarjem to storila zaradi Alaha, za Iran in zase. Morda je to enkratno nesebično dejanje ljubezni do bližnjega čudoviti božji dar najprej muslimanom, potem pa tudi vsem drugim tako ali drugače verujočim ljudem.

To sporočilo odpuščanja je na poseben način zgovorno za ves svet in zasluži vso pozornost. Prvič zato, ker prihaja iz sveta islama, ki ga večina ljudi  dojema kot fundamentalizem, drugič pa tudi zato, ker ta dogodek dobesedno udejanja odpuščanje in spoštovanje človeka, torej tisti dve humanistični vrednoti, ki dandanes žal prehitro izginjata med ljudmi.

Pri tem občudujem njeno duhovno veličino, ko je ob tako hudi telesni in duševni prizadetosti, zmogla preseči maščevanje in sovraštvo. Ni se odločila za povzročanje novega zla in trpljenja, ampak za človekovo dostojanstvo in spoštovanje. Ko je imela v svojih rokah moč odločanja o usodi njenega napadalca in mučitelja, se je odpovedala nasilju. Tudi to je islam in Ameneh Bahrami bi morala za to svoje junaštvo dobiti Nobelovo nagrado.

Foto: CNN