“No more mr. nice guy” je eden največjih hitov ameriškega rock zvezdnika Alice Cooperja, ki slovi kot eden izmed utemeljiteljev teatralnega rocka. V nastopih gledalcem ponuja bizaren kolaž strahov iz vseh temnih kotičkov človekove duše, nekakšno mešanico varieteja in grozljivk, na odru pa se zvrsti vse od mučilnih naprav, giljotine, kač in zlobnih sester iz umobolnice. V zasebnem življenju je Alice živo nasprotje svojega slavnega lika – ljubeč mož in oče treh otrok, kristjan in celo pastorjev pomočnik v lokalni cerkvi, je tudi soustanovitelj fundacije Solid Rock Foundation, ki se posveča pomoči potrebnim najstnikom in otrokom. Skratka, slavni demon je zasebno angel.
Podobno dvojnost osebnosti, le v obratni smeri, lahko zadnja leta opazujemo v naši politiki. Kljub formalnem sestopu z oblasti so pomembneži iz nekdanjega režima preko svojih omrežij v resnici še dolga leta po demokratizaciji in osamosvojitvi obvladovali večino vzvodov moči. Ker so oblast še naprej imeli v svojih rokah, so lahko, tudi s pomočjo medijev, v javnosti gojili videz blagih, strpnih, spravljivih politikov. Ker se jim za oblast ni bilo potrebno boriti tako kot njihovim nasprotnikom. S svojih nedotakljivih prestolov so širili svoje blage poglede, moralizirali o tem, kako žlahtna bi morala biti opozicija in kritizirali zlorabe ljudske volje ter nespoštovanje institucij države, pri čemer so sebe seveda samoumevno prikazovali kot žlahtne.
Zdi se, da so naši ex-komunisti do potankosti naštudirali lik blagega in zdravopametnega Morgana Freemana in v dveh desetletjih smo tako dobili kopico blagih ex-komunistov, denimo očeta naroda Kučana in Stanovnika, modrega predsednika državnega sveta Kristana in še bi lahko naštevali. Na drugi strani smo imeli pa seveda povampirjeno opozicijo v liku Janeza Janše, pred prvimi demokratičnimi volitvami so z revanšistom zmerjali celo Jožeta Pučnika. Pač vse tiste, ki so bili resna opozicija.
Boljkot je oblast izbrancem polzela iz rok, bolj se je začelo kazati, da je bila vsa blagost zgolj maska za javnost. Prvi znaki živčnosti in nestrpnosti so se pri Kučanu začeli kazati že, ko se je bližal konec njegovega drugega predsedniškega mandata. A takrat so bili to posamezni trenutki in je bilo treba imeti malo sreče, da ste ga ujeli pri izgubi samokontrole. Potem se je le še stopnjevalo. Dokončno pa se je vsa ta dvojnost fasad razgalila v zadnjih tednih, na eni strani ob za enkrat ne najboljših obetih na prihajajočih volitvah in na drugi strani ob razsodbi ustavnega sodišča glede poimenovanja Titove ceste v Ljubljani.
Še posebej slednji primer je razgalil vso hipokrizijo mnogih na t.i. levici. Spomnimo se denimo izjave Gregorja Golobiča ob odlikovanju Tomaža Ertla: “odlikovanja in pomilostitve so pravica predsednika države in pri tem ni kaj komentirati”. Ob odločbi ustavnega sodišča o poimenovanju Titove ceste pa je njegov strankarski kolega Bogdan Biščak izjavil tole: “Sodba ustavnega sodišča predvsem dokazuje, da se je v njem znašlo dovolj veliko število ustavnih amaterjev, ki ne razumejo, kaj je njihova vloga in pristojnost.” Odločbe ustavnega sodišča so bile v preteklosti že večkrat predmet nezadovoljstva, še zlasti s strani SDS in ničkolikokrat so politiki z drugega pola upravičeno negodovali, da je pač odločbe ustavnega sodišča treba spoštovati. A kot kaže, to velja le, dokler so bile sodbe njim po meri.
Tako smo imeli pred dnevi na eni od komercialnih televizij priložnost gledati pogovor o odločbi ustavnega sodišča, v katerem sta med drugimi sodelovala nekdanji ustavni sodnik Janez Čebulj in nekdanji predsednik državnega sveta Ivan Kristan, še eden od blagih. Medtem, ko je Čebulj nastopal izredno umirjeno in argumentirano, je Kristana kar privzdigovalo, podobno kot nekaj dni prej v Odmevih Kučana in Stanovnika. Živčno se je presedal in nikakor ni bil sposoben resno prisluhniti preprostim argumentom o tem, da se naj, pač, v demokratični državi ne poimenuje ulic po človeku, ki za zelo veliko državljanov pomeni spomin na trpljenje, mučenje, zapore in poboje in torej žali njihovo dostojanstvo. Trmasto je vztrajal, da je ustavno sodišče s tem prepovedalo Titovim pristašem imeti spomin nanj. Kar sploh ni res, a očitno je, da je ta odločba razkrila pravo naravo mnogih izmed demokratiziranih, blagih komunistov: “Jaz hočem, da je po moje in me pri tem čustva drugih čisto nič ne zanimajo. Pomemben sem samo jaz! Ustanove pravne države spoštujem, dokler delajo tako, kot jaz hočem.” No more mr. nice guy.
Viri fotografije: sweets lyrics, dnevnik.si
