Če se ozremo naokoli, lahko najdemo v različnih medijih poročila o spolnem nadlegovanju in ob tem obilo kritičnega odnosa to teh pojavov. Vidne javne osebe, ki so jim dokazali spolno nasilje, odstopajo in se jih kaznuje. Različne družbeno civilne skupine opozarjajo na ta problem in vpijejo, naj se zaščiti žrtve.
Pred nami pa je sedaj sodni proces, ki obtožuje človeka g. Merca, ki je zaščitil žrtev. Kje smo?
Do nasilja v šoli moramo imeti ničelno toleranco in pika! Učitelj skozi svoj predmet, ali je to fizika, matematika, slovenski jezik, umetnostna vzgoja itd., tudi vzgaja s svojim obnašanjem in odgovornim delom, če pa je še razrednik, pa toliko počne še bolj. Kolikor je meni znano, morajo imeti šole vzgojni načrt. To pa pomeni, da mora šola vzgajati in ne samo nalagati znanje na učenca. Učenec, dijak se mora naučiti tudi odgovornega ravnanja. Če učencu ali dijaku spodrsne, naredi napako v odnosu do sočloveka, potem mora spoznati, da je ravnal napačno in mora sprejeti posledice: vzgojni ukrep in strokovno obravnavo pri psihologu, socialnem delavcu …
Pri spolnem nadlegovanju ni tolerance, je enaka nič. Če le bežno reagiramo, potem bo storilec menil, saj to ni hudo. Vsak, ki vstopa v šolo: učitelj, učenec ali dijak se mora zavedati šolskih pravil in se po njih ravnati. To bo pripeljalo do odgovornih mladih ljudi, ki nas bodo nasledili.
Torej zaščitimo žrtev in ob tem tudi Merca, ki je pokazal, da ima do takih prekrškov ničelno toleranco. Ali ni pravica žrtve, da se jo zaščiti!
Ob vseh poročilih nisem zasledil, da bi kdo podvomil v krivdo učencev, to pomeni, da je zgodba resnična.
Zato žalostno zrem predse, saj ne morem dojeti, da sodijo človeku, ki je zaščitil žrtvi in pokazal ničelno toleranco do spolnih nadlegovanj. Zakaj ga pristojni ne zaščitijo, stopijo na njegovo stran? Kam plujemo se sprašujem?
Štirideset let sem poučeval na osnovnih in srednjih šolah fiziko in matematiko ter se ukvarjal z astronomskimi tabori in zato poznam šolsko klimo. Ali pa si to samo domišljam, ker sem v pokoju.
In vendar ostajam optimist, saj srečujem kolege, ki še poučujejo in delajo v šolstvu s srcem. Tem moramo reči HVALA.
