Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu! (1)

Ob Prešernovem dnevu vsako leto opažam, kako hitro se obrne leto in tako kot lani, se je prav okrog spomina na pesnikovo smrt (!) – kako simbolno – v prestolnici zvrstilo kar nekaj dogodkov, ki nas lahko navdajajo z neugodjem in tesnobo. Lani pozimi smo lahko brali intervju s slovensko pesnico, da je “nekatere stvari treba sovražiti”, potem smo pred dnevom kulture opazovali sežig kontrabasa pred hramom kulture. Letos je bilo mogoče videti napis na fasadi blagovnice s pozivi na pobijanje kristjanov. Seveda bo kdo lahko upravičeno ugovarjal, da gre za posamezne dogodke in ne za splošno sliko družbe. Pa vendar se zdijo bolj kot omenjeni dogodki zaskrbljujoči šibki in bledi odmevi nanje.

Človek se upravičeno vpraša, kako je z zdravjem duha naše družbe in nas vseh, na katerih vrednotah je utemeljena naša družba in katera etika nas nagovarja. Pogosto naletimo na misel, da smo v »krizi vrednot«, ki pa ne drži. Temeljne etične postavke naše družbe (npr. Dekalog) nikakor niso v krizi, saj take kot so zapisane, to sploh ne morejo biti. Lahko pa opeša naš odnos do temeljnih etičnih izročil naše družbe, v tem primeru pa je v krizi naša najbolj človeška drža. To je človeško gledano lahko razumljivo, saj se vsakega med nami različno močno dotikajo slabosti, ki jih prepoznamo v t.i. »sedmih glavnih grehih«, lahko pa se človek začenja soočati s tesnobo zaradi življenjskega neuspeha, skrbi ob nenehni tekmovalnosti, ob bremenu bolezni, starosti ali osamljenosti. Marsikoga pa upeha preprosto naporno življenje »biti v manjšini«. In vendar prav v doslednem spoštovanju notranjega klica vesti in vere vstaja moč, da človek v svoji drži – četudi manjšinski – vztraja in tako (p)ostane »glas vpijočega v puščavi«.

Kako naj se človek odzove na pozive k nasilju ali celo smrti, morda najbolje priča Marjan Rožanc v zapisu o baskovskem filozofu in pisatelju Miguelu de Unamuno (1864 – 1936), ki ga podajam v nadaljevanju2:

Prve tri mesece meščanske vojne v Španiji je Unamuno podpiral upor vojske v njenem »boju za civilizacijo«, vendar je hitro spremenil mišljenje:že oktobra leta 1936, ko je bila v amfiteatru univerze v Salamanki nekakšna svečanost, ki so se je udeležili med drugimi škof, guverner, gospa Franko in general Milan Astray . . . Unamuno je kot rektor univerze predsedoval zboru. Po uvodnem ceremonialu je vstal general Astray in napadel Katalonijo in baskovske province, ki da so »rak na narodnem telesu . ..« V amfiteatru je nekdo vzkliknil generalovo devizo: Viva la muerte! Nekaj falangistov v modrih srajcah je s fašističnim pozdravom pozdravilo Francovo sliko, ki je visela nad odrom. Tedaj so se vse oči uprle v Unamuna, on pa je počasi vstal in rekel:»Vem, da vas zanima, kaj bom porekel. Poznate me in veste, da ne znam molčati. So tudi trenutki, ko je že molčanje samo laž, ker ga je mogoče razumeti kot strinjanje. Nekaj bi rad pripomnil h govoru — če je njegov nastop sploh mogoče imenovati tako — generala Astraya. Da ne govorim o osebni žalitvi, ki mi jo je prizadejal njegov silovit napad na Baske in Katalonce. Jaz sem Bask, rojen v Bilbau. In škof (in pokazal je s prstom na cerkvenega dostojanstvenika, ki je sedel poleg njega in se tresel od strahu) je, naj mu je to ljubo ali ne, Katalonec iz Barcelone.«

Tu je zastal. V amfiteatru je zavladala grobna tišina, saj v nacionalistični Španiji še nikoli dotlej niso slišali česa podobnega. »Slišal sem morbiden, nesmiseln vzklik: Živela smrt! In jaz, ki sem preživel svoje življenje tako, da sem delal paradokse, ki so zbujali jezo vseh tistih, ki jih niso razumeli — jaz vam kot strokovnjak za te zadeve moram povedati, da mi je ta paradoks odvraten. General Milan Astray je pohabljenec. To vam povem brez zahrbtne misli. Vojni invalid je. Tudi Cervantes je bil vojni invalid. Žal je danes v Španiji vse preveč pohabljencev. In če nam ne bo Bog pomagal, jih bo kaj kmalu še več. Trpim ob pomisli, da bi utegnil general Milan Astray postaviti temelje množične psihologije. Pohabljenec, ki nima duhovne veličine Cervantesa, vidi v svoji nesreči opravičilo za pohabljanje drugih.«

Milan Astray se tedaj ni mogel več brzdati. Vzkliknil je: Abajo la inteligencia! Viva la muerte! Falangisti so ga glasno podprli, Unamuno pa je nadaljeval: »Ta univerza je hram inteligence. In jaz sem njen veliki duhovnik. Vi pa jo skrunite. In zmagali boste, ker premorete več brutalne sile, prepričali pa ne boste nikogar. Za to bi morali imeti na svoji strani še tisto, kar vam manjka: razum in pravico . . .«

Za spodbudo bralcu ali bralki naj navedem še dva odlomka, ki segata več kot 2500 let nazaj in nas lahko navdajata z upanjem, da je zdravo etično držo človeštvo spoznalo že zdavnaj, nam jo preko literature, etike in kulture predalo za današnje in vse čase, preko vseh pozivov za ločevanje, sovraštvo in ubijanje. Prvi odlomek je iz Sofoklejeve Antigone1 in ga je bralec že prebral v naslovu mojega prispevka. Z drugim, ki ga najdemo v opisu tekmovanja med Homerjem in Hesiodom,3 pa zaključujem svoj zapis:

Hesiodos: To mi povej, v kateri deželi živi se najlepše!

Homer: Kjer malopridnim ljudem je pot do dobička zaprta, kjer je poštenje v časteh, pravica na sledi zločincem, zlasti pa tam, kjer zaupna molitev se dviga k bogovom.

Tem mislim tudi po več 2500 letom ne moremo nič dodati ali odvzeti, saj vsebujejo podobno spoznanje o potrebnosti resnice in pravičnosti kot Dekalog.

 

Viri:

1 Sofokles, 1978. Antigona. Zbirka Kondor 174, MK, Ljubljana.

2 Marjan Rožanc, 1987. Evropa: eseji in legende, MK, Ljubljana.

3 Homer – Hesiodos – Anonymus – Platon – Aristoteles – Horatius, 1963. O pesništvu. Zbirka Kondor 59, MK, Ljubljana.

Foto: Wikipedia