Zgodba se začne čisto nekje drugje. Od nekdaj sem ljubitelj filmov. Nekoč davno v 80. letih sem si ogledal postkatastrofični film Mad Max 3. Max, cestni bojevnik, se zateče v podeželsko gnezdo, imenovano Bartertown. Vlada mu energična Aunty Entitiy, a njeno avtoriteto ogroža MasterBlaster. Pravzaprav gre za eno osebo, sestavljeno iz dveh teles. Blaster predstavlja brezkompromisno moč, Master možgane, ki omogočajo obstoj mesta. Skupaj sta nepremagljiva. Vsak posebej nič.
Odličen film, v katerem blestita Mel Gibson in Tina Turner. Od takrat je minilo veliko časa in pred nedavnim sem med brskanjem po spletu naletel na podoben par oziroma osebo, vendar čisto nekje drugje, v drugem času in drugih okoliščinah.
Semir in Muhammed sta postala prijatelja in združila zmožnosti
Damask velja za eno najstarejših mest sveta. Mesto na robu puščave je od nekdaj srečevališče karavan na poti med Sredozemljem, Rdečim morjem, deželami Rodovitnega polmeseca in Perzijskim zalivom. Nekdaj je bilo krščansko mesto, potem muslimansko, danes je ruševina, ki poskuša spet zrasti iz pepela.
Tu sta živela Semir in Muhammed. Oba siroti. Semir je bil kristjan. Imel je poškodovano hrbtenico, zaradi katere je bil paraplegik. Muhammed je bil musliman. Slep. Vsak posebej sta bila prepuščena ulici in propadu. Nekoč sta se našla in postala najboljša prijatelja. Muhammed je nosil Semirja, ta je pa njega usmerjal. Skupaj sta postala eno.
Semir je po kavarnah, čajnicah in turških kopelih pripovedoval pravljice. Danes izginjajoča obrt je bila nekdaj neverjetno popularna in neke vrste umetnost. Poleg tega je skrbel za ulično prodajo blaga. Leta 1889 je prišel mimo fotograf in nastala je fotografija, ki jo objavljamo.
Življenje je neizprosna zadeva in konec je vedno enak. Najprej je umrl Semir. Muhammed je teden dni neutolažljivo žaloval za njim. Na pripombo meščanov, da se ne bosta nikdar več srečala, saj bo eden odšel v krščanska, drugi pa v muslimanska nebesa, je odvrnil: v srcu bova vedno skupaj. Potem je umrl še on in zgodba o dveh malih in hkrati velikih ljudeh je odšla v pozabo.
Danes ni treba biti posebno pameten, da ugotoviš, da drvimo v brezno pogube. Morda prav tak apokaliptični svet, kot ga je doživel Mad Max. Vendar pri takšnih zgodbah, kot je ta o Semirju in Muhammedu, morda le še ni vse izgubljeno.
