Slovensko narodno svetišče sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani so začeli graditi leta 1912, med prvo svetovno vojno je še nedokončano stavbo uporabljala vojska, nato mesto Ljubljana, leta 1922 je bila cerkev blagoslovljena, dejavnost v cerkvi, jezuitski rezidenci in Domu duhovnih vaj se je pred drugo svetovno vojno razmahnila, leta 1949 pa je bil celoten kompleks stavb zasežen. Cerkev je bila vrnjena leta 1996, počasi sta bili vrnjeni še pripadajoči stavbi. Zdaj je v vseh treh enotah, torej cerkvi sv. Jožefa, jezuitski rezidenci in Ignacijevem domu duhovnosti, bogata verska dejavnost.
Ljubljana se je zaobljubila, da bo v novi cerkvi vsako leto na velikonočno nedeljo popoldne molitveni shod za odvrnitev potresa
Jezuiti so s podporo prijateljev in dobrotnikov leta 1894 na Poljanah kupili zemljišče za redovno hišo in načrtovano cerkev. Novembra 1896 so se preselili v novo redovno hišo – rezidenco, v kateri so kmalu uredili kapelo sv. Jožefa, ki je začasno služila javnemu bogoslužju. Cerkev sv. Jožefa so pričeli graditi leta 1912: 4. avgusta je škof Anton Bonaventura Jeglič blagoslovil temeljni kamen. Načrte zanjo je napravil benediktinec Anzelm Werner z Dunaja. Mesto Ljubljana se je zaobljubilo, da bo v tej cerkvi vsako leto na velikonočno nedeljo popoldne molitveni shod za odvrnitev potresa.
Do prve svetovne vojne so bila končana glavna zidarska dela. Nedokončano cerkev je zasegla vojaška oblast in jo uporabila za vojašnico in vojaško skladišče. Avgusta 1915 so jezuiti v želji, da bi pomagali od vojne prizadetemu prebivalstvu, cerkev prepustili mestni aprovizaciji, ki jo je do leta 1921 uporabljala za živilsko skladišče. Leto kasneje, torej pred stotimi leti, je knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič na praznik sv. Jožefa zasilno urejeno cerkev blagoslovil. V cerkvi so bili poleg rednega bogoslužja tudi shodi bratovščin in redna šolska maša za dijake poljanske gimnazije.
Na duhovne vaje v Ljubljano je prišel bodoči papež, starojugoslovanska vlada pa je hotela jezuite pregnati na otok Vis
V prostoru nad zakristijo so jezuiti uredili indijski misijonski muzej, na nasprotni strani cerkve kapelo Marijinih kongregacij, nad njo pa dvorano z gledališkim odrom. Ob redovni hiši, rezidenci, so leta 1925 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika zgradili prvi Dom duhovnih vaj na Slovenskem, v katerem je leta 1927 opravljal tridnevne duhovne vaje tedanji nadškof in apostolski nuncij v Bolgariji mons. Angelo Roncalli, poznejši papež Janez XXIII., v rezidenci pa so od tega leta naprej urejali Glasnik presvetega Srca Jezusovega, ki ga je od leta 1926 do 1932 grafično opremljal Jože Plečnik.
Leta 1927 so odprli kongregacijsko kapelo, sedaj Marijino kapelo, dvorano z gledališkim odrom, zakristijo in pozneje indijski misijonski muzej. Leta 1933 je hotela jugoslovanska vlada vse jezuite pregnati na otok Vis, premoženje pa seveda zaseči. Da bi premoženje obvarovali zasega, je tedanji superior Viktor Kopatin po navodilih višjega jezuitskega predstojništva 10. februarja 1933 sklenil pogodbo z ljubljansko nadškofijo in navidezno prodal jezuitsko lastnino ljubljanski škofiji, tako da je škofija postala formalni lastnik, dejanski lastniki pa so ostali jezuiti. Do izgona jezuitom potem sicer ni prišlo, ker je zagrebški nadškof dr. Anton Bauer posredoval pri kralju Aleksandru.
Jože Plečnik je naredil načrt za oltar, kip v njem pa je delo Božidarja Pengova
Leta 1940 so se tedanji slovenski škofje in civilni voditelji s posebnim pismom obrnili na vse Slovence, častilce sv. Jožefa, s prošnjo, da bi s skupnimi močmi pomagali zgraditi slovensko narodno svetišče sv. Jožefa, zavetnika vseh slovenskih dežel in varuha slovenskih družin. Pismo je bilo objavljeno v Glasniku presvetega Srca Jezusovega, podpisali pa so ga ban dr. Marko Natlačen, škof dr. Gregorij Rožman, lavantinski škof dr. Ivan Jožef Tomažič in ljubljanski župan dr. Juro Adlešič. Po načrtu arhitekta Jožeta Plečnika so postavili glavni oltar sv. Jožefa iz temnega podpeškega marmorja, ki ga je maja 1941 posvetil škof Gregorij Rožman. Kip sv. Jožefa z dečkom Jezusom je delo kiparja Božidarja Pengova. Jože Plečnik je delal načrte za stranske oltarje in se trudil, kako rešiti akustiko v cerkvi, ki je zdaj dobro rešena.
Po drugi svetovni vojni je komunistična oblast jezuite pregnala, v cerkvi pa je dobil prostor filmski studio
Med vojno in do leta so jezuiti v Ljubljani nadaljevali delo v cerkvi sv. Jožefa, v kongregacijah, vodili duhovne vaje, ljudske misijone … Po koncu vojne pa je bilo več jezuitov obsojenih na montiranih procesih in zaprtih, nekaj pa jih je odšlo v tujino. V članku, objavljenem v reviji Kristjanova obzorja, je p. Böhm o tem času zapisal: »Čutili smo, da se nekaj pripravlja. Križnikom so vzeli vse, cerkev in stavbe. Enako različnim redovnicam. V tem času so bile v Ljubljani demonstracije, tudi po Ulici Zrinjskega. Slišali smo skandiranje: ‘Samostane iz Ljubljane, jezuiti paraziti!’ Zmeraj bolj temni oblaki so se zgrinjali nad našo hišo. … 3. julija, na prvo soboto leta 1948 so nas kmalu po maši presenetili uslužbenci ozne s hišno preiskavo. Pregledali so vse sobe. Eden izmed naših jih je spremljal, drugi smo bili vsi zbrani v neki sobi v hiši.«
Leta 1949 je komunistična oblast zaplenila jezuitom vse premoženje (cerkev, redovno hišo in dom duhovnih vaj) ter jih izgnala na grad Bogenšperk, ki je bil v zelo slabem stanju, šipe so bile v oknih le v štirih sobah. Razen nekaj osebnih predmetov in stare posode jim niso pustili odnesti ničesar, zapečatena je ostala tudi njihova knjižnica.
V zaplenjeno, oskrunjeno in izropano cerkev je vselila državno filmsko podjetje. Dom duhovnih vaj je spremenila v porodnišnico, kasneje Zavod za načrtovanje družine, ki je s svojim delovanjem preprečil rojstvo več tisoč otrok.
Sveti Jožef je sam poskrbel, da se je okrepilo prizadevanje za vrnitev cerkve in pripadajočih stavb
Večdesetletne zahteve jezuitov, naj jim država zaplenjeno cerkev vrne, so bile zaman vse do slovenske osamosvojitve.
Leta 1990 je p. Tomaža Podobnika zajela posebna gorečnost za cerkev sv. Jožefa, ki izvira iz njegove osebne izkušnje, o kateri je v pogovoru, objavljenem v 12. številki Družine leta 2021, povedal:
»Na začetku leta 1990 mi je uspelo, da sem obiskal ‘zazidanega’ sv. Jožefa v prezbiteriju cerkve. Pred kipom je bil od vrha do tal pozidan opečnat zid in iz najvišje pregrade pred zidom sem se skozi lino znašel s svetim Jožefom iz oči v oči. …
Dve leti po tem srečanju s svetim Jožefom mi je začel zelo zatekati vrat, spremenil se mi je videz obraza, začel sem izgubljati glas. Prišlo je do pareze glasilk. Bal sem se, da ne bom mogel več opravljati svojega duhovniškega poslanstva. Na duhovnih vajah sem začel opravljati devetdnevnico k sv. Jožefu. In Bog se me je usmilil. Na praznik svetih treh kraljev, 6. januarja 1993, na prvo sredo v mesecu – sreda je dan svetega Jožefa – ob koncu devetdnevnice ob pol enajstih zvečer sem popolnoma ozdravel. To je bil zame šok in hkrati znamenje, da moram za svetega Jožefa storiti še kaj več. Z verniki smo začeli moliti na ulici pred cerkvijo, kasneje so nam dovolili romanja do zazidanega sv. Jožefa. Cerkev je bila dokončno vrnjena na veliko noč 1996, tik pred prvim obiskom sv. Janeza Pavla II.«
Verniki so romali okrog zaseženega svetišča in zbirali podpise za vrnitev cerkve, ulica je bila poimenovana po papežu
Tomaža Podobnika je ves čas podpiral in mu pomagal p. Edmund Böhm, duša vsega dogajanja pa je bilo Gibanje Nazaret, ki je na pobudo obeh patrov nastalo v Marijini kapeli. To gibanje je predvsem z rednim celodnevnim evharističnim češčenjem, s predavanji in organiziranjem romanj k oltarju sv. Jožefa delovalo za versko in moralno prenovo slovenskih družin. Ob obnavljanju cerkve se je evharistično češčenje preselilo najprej v zasilno kapelo pod rezidenco, leta 2008 pa v na novo urejen prostor v vrnjenem domu duhovnih vaj, ki je zdaj Kapela Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok.
To je bilo odločilnega pomena za uspešen izid dolgotrajnih in zapletenih pogajanj jezuitov in cerkvenega vodstva z vlado. Na veliko noč 1996, pred prvim obiskom papeža Janeza Pavla II., sta bili jezuitom vrnjeni cerkev sv. Jožefa in jezuitska hiša. Že leto prej, na veliko noč 1995, pa je bila sto let po potresu prvič spet pobožnost za odvrnitev potresa v cerkvi sv. Jožefa.
V spomin na papežev obisk je bila na pobudo vernikov Ulica Zrinjskega preimenovana v Ulico Janeza Pavla II. Prva pobuda za preimenovanje ulice po papežu Janezu Pavlu II. je bila dana že leta 1996, a jo je Mestni svet Mestne občine Ljubljana zavrnil, ker je bil papež še živ, predlog za preimenovanje pa je bil kljub temu sprejet še pred njegovo smrtjo leta 2004, in sicer ga je potrdilo Ustavno sodišče 26. novembra 1998, uveljavljeno pa je bilo leta 2000, čeprav so nekateri stanovalci ulice temu nasprotovali.
Cerkev sv. Jožefa je bila vrnjena, večino gradbenih del pri obnovi je financirala država, jezuiti pa so čim prej želeli dobiti v posest tudi obe drugi stavbi
Leta 1997 je bila vrnjena tudi jezuitska redovna hiša, rezidenca, vendar je bila še zasedena, dom duhovnih vaj pa je bil še v denacionalizacijskem postopku. Tega leta se je začela tudi obnova cerkve, pri kateri je večino gradbenih del financiralo Ministrstvo za kulturo, izvajalo jo je Gradbeno podjetje Grosuplje, končana pa je bila decembra 1998. Ob glavnem vhodu v cerkev je vzidana plošča z napisom: »Ob svojem obisku v Sloveniji je 18. maja 1996 papež Janez Pavel II. blagoslovil začetek obnovitvenih del narodnega svetišča sv. Jožefa.« Papež sicer ni obiskal cerkve, so pa v njej oltar, ob katerem je papež maševal v Stožicah, in nekaj stolov, ki so bili tudi narejeni in uporabljeni tam.
Ves čas so se tudi trudili, da bi najemniki, nekdaj lastniki zapustili prostore rezidence, ki je bila že vrnjena, a je bil v njej še vedno Viba film, in da bi bil vrnjen Dom duhovnih vaj, kjer so imele prostore različne ustanove. Ekipa pod vodstvom p. Silva Šinkovca je iskala vizijo poslanstva Duhovnega središča sv. Jožefa (DSJ), kakor so ga imenovali takrat, zdaj je to Zavod sv. Ignacija. Nekakšno srce novih skupin je postala obnovljena Marijina kapela, ki jo je 9. decembra 1998 blagoslovil p. Lojze Cvikl. Večerne maše v kapeli so oblikovali ob torkih Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), ob sredah Gibanje Nazaret in ob četrtkih Skupnost krščanskega življenja (SKŽ). Ena večjih slovesnosti v DSJ leta 1999 je bilo prav praznovanje desete obletnice DKPS 29. maja.
Cerkev je bila posvečena leta 2000, 2009 so dobili v posest tudi Dom duhovnih vaj
Obnovljena cerkev je bila posvečena 5. novembra 2000. Na slovesnosti, ki je bila zelo lepo oblikovana, se je zbralo približno 2500 ljudi, med njimi takratni predsednik vlade dr. Andrej Bajuk s soprogo, škofje Metod Pirih, Anton Stres, Andrej Glavan, nuncij Edmund Farhat, navzoč je bil tudi vrhovni predstojnik Družbe Jezusove (DJ) p. Peter-Hans Kolvenbach, posvečevalec pa je bil nadškof Franc Rode. Jezuiti so izbrali ta datum, ker je to praznik vseh svetih iz Družbe Jezusove. V glavni oltar so bile dane relikvije poljskega jezuita, mučenca sv. Andreja Bobole (1591–1657), ki je zavetnik slovanskih provinc DJ. Pozneje so bile v cerkev dodane še relikvije sv. Favstine Kovalske, vidkinje usmiljenega Jezusa in spodbudnice apostolata Božjega usmiljenja.
Rezidenco so lahko uporabljali šele od konca leta 2002 in kmalu potem se je oblikovala sedanja jezuitska skupnost sv. Jožefa v zgodovinski rezidenci. Jezuiti te skupnosti delujejo na šestih področjih: duhovnost, vzgoja in (neformalno) izobraževanje, pastorala družine, kultura, mediji, socialno delo. V rezidenci je v študijskem letu 2016/17 zaživel jezuitski študentski kolegij, v katerem so samo študenti, študentk ni. To je zaseben neprofitni študentski dom za laike s prepoznavnim vzgojno-izobraževalnim programom.
Odločba o vrnitvi Doma duhovnih vaj je postala pravnomočna 13. junija 2007, Ljubljanske lekarne pa so se izselile 1. februarja 2009. Zdaj je to Ignacijev dom duhovnosti, kjer potekajo različna verska srečanja in duhovne vaje.
Jezuitom iz skupnosti sv. Jožefa se zahvaljujem, ker so mi dali na razpolago arhivsko gradivo, tako besedila kot fotografije.
