Slikovita vas s taborom
V Vipavski dolini so naravne meje ostre. Dno doline je iz rodovitnega fliša in tako prepredena z vrtovi, njivami in sadovnjaki. Le nekaj korakov stran se strmo dvignejo pobočja Trnovskega gozda. Kot da bi stopil v drug svet je kar naenkrat vse polno kamenja, divjega grmovja in nerodovitnega pobočja.
Kmetje v dolini so od nekdaj varčevali z rodovitno zemljo. Tako so vasi postavljene nekoliko v breg. Že na nerodovitnem terenu, hkrati pa v neposredni bližini rodovitnih polj. Rodovitna dolina je bila od nekdaj vaba za vse mogoče osvajalce. Toliko bolj ker je dolina naravni prehod iz Notranjske v Furlansko nižino. Prebivalci doline so se tako od nekdaj trudili zavarovati svojo dolino. To so počeli že v antičnih časih, še prav posebej pa v 16. Stoletju, ko je v Slovenijo pritisnila turška nevarnost. Prebivalcem doline se je čisto upravičeno zdelo, da žive v nevarnem svetu. Kot da ne bi bilo dovolj Turkov, sta si bili Avstrija in Beneška republika stalno v laseh in vojna nevarnost je pretila z vseh strani. Od vojske se pa tako ali tako ne da kaj dosti dobrega pričakovati. Ni posebne razlike ali te izropa domača ali pa tuja. Zaradi tega so kmetje stoletja gradili tabore s katerimi so poizkušali zavarovati tako sebe, kot svoje premoženje.
Eden najlepših primerov je Tabor nad Vitovljem. Po magistralki se zapeljemo mimo Črnič, ki imajo tudi svoj lastni tabor proti Šempasu. Tik pred njim zavijemo v vas Vitovlje. Ta je zgrajene iz kopice zaselkov, ki leže na pobočju Vitavskega hriba. Nekako si najdemo pot v pobočje in vedno izberemo pot, ki vodi bolj strmo v klanec pod sama ostenja Trnovskega gozda.
Iz same doline lahko seveda po slikovitih poteh krenemo tudi peš po poti med vinogradi. Do zadnjih hiš potrebujemo ure hoje, do tabora pa še dobre pol ure. Ni ga potrebno kaj dosti iskati. Nad vasjo je kamniti zob in na vrhu njegovih prepadnih področij je cerkev Svete Marije obdana z ostanki taborskega obzidja. Kamniti zob se vidi od daleč in z njega prelep razgled po celi Vipavski dolini. Gradišče na njem je stalo že v predrimskih časih, sledili so Rimljani. V srednjem veku so zgradili še cerkev in jo v 16. Stoletju obdali z obzidjem. Tabor leži na odročnem in težko dostopnem mestu in tako se je ohranil praktično nedotaknjen še dolgo po tistem, ko je prenehala njegova obrambna funkcija. V bližini namreč ni nobenega naselja in prebivalcem tako ni moglo priti na misel, da bi kamenje njegovih zgradb uporabili za svoje hiše.
Do druge svetovne vojne so tako tabor na odročnem kraju pustili na miru. Žal pa se je vse spremenilo leta 1944. Po izstopu Italije iz vojne so področje zasedli Nemci, ki so neprestano pričakovali zavezniško izkrcanje. Da bi poskrbeli za dobro obrambo so neprestano poizkušali onemogočiti partizane in so tako uničili vse tisto, kar bi jim lahko prišlo prav. Nedostopna trdnjava nad samo dolino je tako sama po sebi vabila k ukrepanju. Obzidje in samo cerkev so razstrelili.
Nekaj desetletij po koncu vojne so cerkev obnovili, taborsko obzidje pa je ostalo v ruševinah. Sprehodimo se torej do te izredno lepe razgledne točke, kjer se preko doline vidi na Kras in naprej do Jadranskega morja. Do morja od koder naj bi prišla preteča invanzija, pa do nje nikdar ni prišlo.
Foto: Janez MIhovec
