Samotni svet Polhograjskega hribovja
Pravzaprav je le malokdo slišal za ta osamljen greben na zahodni strani plečatega Tošča. Dostopa sta pravzaprav dva. Prvi je iz doline Hrastnice. V Škofji Loki v Puštalu zavijemo ob gradu v dolini in istoimenskemu potoku praktično do izvira. Človek skorajda ne bi verjel. Takoj, ko zapustimo Škofjo Loko je mestnega vrveža nepreklicno konec. Prav takoj zavijemo v samotno dolino, kjer je v temačni dolini le nekaj samotnih hiš, pa tudi cela vrsta poti, ki se odcepljajo levo in desno in vodijo do hribovskih kmetij. Pod Jedrtom se cesta strmo dvigne in nas po nekaj minutah pripelje do razglednega grebena, ki se od Kopačevega vrha vleče proti vzhodu vse do Tošča.
Druga pot je prvi pravzaprav identična. V Polhovem gradcu zavijemo v Petačev graben in cesta na popelje do že prej imenovanega grebena, kjer nekaj hiš tvori vasico Selo nad Polhovim Gradcem.
Ob vzponu pa se zavemo še ene tragične usode. Spomin je že utonil v pozabo. A leta 1924 je sredi poletja, 8. avgusta ponoči prav v teh krajih prišlo do strahovite nevihte, ki je v dobri uri opustošil doline Gradaščice, Hrastnice in Ločnice in v poplavi s seboj odnesel 17 življenj, preživele pa pahnil v revščino za cela desetletja. Danes o tej poplavi ni prav nobenega sledu in človek si ob pogledu na pohlevne potočke tudi predstavljati ne more, da so se v nekaj minutah spremenili v bobneče pošasti, ki so odnesli vse pred seboj in ljudjem preprečili, da bi pravočasno zbežali v brežine.
Na prej omenjenem grebenu bi težko bilo lepše. Ves je obsijan s soncem in z njega se vidi po vsem Polhograjskem hribovju, pa tudi tja do Kamniško Savinjskih Alp. Po grebenu proti vzhodu sedaj do cerkvice svete Jedrti ni več daleč. Mimo kapelice, ki je posvečena tej zavetnici pred podganjo nadlogo se vzpnemo še dobrih sto metrov in na višini 746 pod pobočji Tošča zagledamo starodavno cerkvico.
Cerkvica je pristna podeželska zgradba in po ničemer ne izstopa od drugih. Je pa v svojem jedru prava stara dama. Zgrajena je bila globoko v srednjem veku in potem barokizirana v 18. stoletju in opremljena z baročnimi oltarji iz istega obdobja.
Pogled nanjo je prav prijeten. Obdana je s starodavnimi lipami in pa z nizkim zidom, ki izravna neraven teren na katerem stoji cerkvica. Izplača pa se pogledati tudi naokoli. Mimo cerkvice vodi še planinska pot na sam Tošč, do koder je uro hoda. Pa tudi na sosednje vrhove. Po njih so posejane starodavne kmetije. Prav občudujemo lahko trud nekdanjih in sedanjih gospodarjev, ki vztrajajo na strmih bregovih. Življenje tu zna biti sicer lepo, pa tudi naporno in zahtevno.
