V našem zgodovinskem spominu je že malo zamrl spomin, da je bila Slovenija nekoč del francoskega imperija. To so bile Ilirske province za časa Napoleona.
V Idrijskem hribovju v samotni grapi najdemo pravo tehnično mojstrovino, največji ostanek izginulih časov. Francozi so leta 1813 napravili mogočne klavže, ki so služili za plavljenje lesa za potrebe idrijskega rudnika. Zaradi pomanjkanja voznih poti so postavili po samotnih grapah kamnite jezove in prednje postavili zbrani les. Za jezovi so se tedne in mesece nabirale ogromne količine vode. Ko je bilo teh več ko stotisoč kubičnih metrov, so vrata v jezu odprli v siloviti vodni steni, ki je rušila vse pred seboj je les odrvel proti Idriji.
Za klavže se je potrebno še kako potruditi. V Spodnji Idriji je treba zaviti v dolino Kanomljice in pri ribogojnici v sotesko Ovčjakarice. Potem pa le proti toku in ko zmanjka ceste, peš po poti. Kar naenkrat nas na desni steni preseneti kamnita plošča z napisom: SUB IMPERIO NAPOLEONIS ANNO 1813. Le 10 metrov naprej je nekaj, kar je na prvi pogled podobno kamnitemu mostu.
Resnica skorajda ne bi mogla biti drugačna. Treba se je spustiti po strmem bregu in tu klavže v obliki jezu s svojo mogočnostjo vzamejo sapo. Orjaška kamnita gmota nad slapiščem je vredna spoštovanja.
Pred dobrim desetletjem so bile tedaj že precej propadle klavže obnovljene. Obnovili so jez, napravili streho, obnovili lesena vrata v jezu in za jezom zajeli vodo potoka. Klavže spet sijejo v svoji popolni podobi.
