Spomin na vihro minulih dni
V drugi polovici pretekle svetovne vojne se je Slovensko ozemlje znašlo kot med kladivom in nakovalom. Zavezniki, so osvojili južno Italijo in tam vzpostavili mrežo letališč, od koder so preko Alp leteče trdnjave in liberatorji leteli bombandirat Hitlerjevo Nemčijo. Pot do Nemčije je tako vodila prav preko Slovenije. Dan za dnevom so se proti severu dvigale jate bombnikov in v oglušujočem hrupu preletavale naše kraje in se nato nekaj ur kasneje bolj ali manj prerešetane z vrzelmi v svojih vrstah vračale v svoja matična oporišča. Te dolge in nevarne poti seveda niso preživela vsa letala in prav kmalu je bila cela Slovenija posejana z razbitinami. Po nekaterih podatkih se je v letih vojne zrušilo kakih 700 letal. Nemških, italijanskih, ameriških, angleških…..
V desetletjih po vojni so razbitine raznesli in spomin nanje je bolj ali manj zamrl. Ohranile so se le tiste, ki so se zrušile na najbolj nemogočih krajih. Prav to pa se je zgodilo v marcu leta 1945. Ameriški liberator B-24 je vzletel v italijanskem oporišču in se usmeril proti Cerknemu, da bi tu oskrbel partizanske enote. Vendar pa ga je spremljala smola. V slabem vremenu je zgrešil svoj cilj in zataval v osrčje Julijskih Alp. Greben vrhov med Debelo pečjo in Tošcem je letalo še nekako preletelo. Na drugi strani doline Krme pa mu ni uspelo preleteti več sto metrov višje Rjavine. Letalo se je razletelo oglušujoči eksploziji, ki je terjala življenja vseh osmih članov posadke. Navkljub temu je nesreča ostala neopažena še celo vrsto mesecev. Samo eksplozijo sta slišala zakonca Cecilija in Lojza Rekar iz vasice Zgornja Radovna ob samem vhodu v dolino Krme. Vendar ji nista posvečala pozornosti, saj so bili letalski preleti in vojskovanje tedaj dnevni pojav in jim ljudje niso več posvečali pozornosti, ker so postali del ubijajočega vsakdana.
Šele poleti je pastir Lojzek iz Radovne gnal na Kravjo planino past jarce. Tu je našel razbitine letala in trupla posadke. O svoji najdbi je poročal v vaški gostilni in končno je stekla reševalna akcija. Pod južnim ostenjem Rjavine so našli razbitine letala, trupla in vse polno vojaškega materiala. Posmrtne ostanke osmih letalcev so sprva pokopali v neposredni bližini, nekaj let kasneje pa so jih prekopali in izročili svojcem, da so jih lahko prepeljali domov v ZDA. V naslednjih desetletjih so razbitine letala v precejšni meri raznesli. Povojni čas je bil čas obnove in odpadni aluminij strateški material. Vendar pa je bilo štirimotorno letalo že prazno težko okoli šestnajst ton in tako je navkljub vsemu ostala še cela vrsta ostankov.
Obisk razbitin še danes zahteva celodnevni vzpon v enega najlepših delov Triglavskega narodnega parka. Zapeljati se je potrebno mimo Kovinarske koče v sam zatrep Krme. Ura pohoda nas pripelje do Planine Malo polje in nato do planine Zgornje Krme. Na planini se pot obrne za skoraj 180 stopinj in popelje najprej proti domu Valentina Staniča, nato pa v samo brezpotje pod Rjavino. Kravja dolina je namreč širna planota med Pršivcem in južnimi pobočji Rjavine. Na tem mestu je potrebno, da obiskovalec postavi oči na peclje. Markirane poti že davno ni več. Ves čas je drobno stezico potrebno bolj iskati kot pa ji slediti. V trenutku ko se pot konča nad prepadi pod Temenom pa je potrebno zaviti ostro na levo proti severu pod samo ostenje. Pred nami se tedaj pokaže tako zaželen cilj: ostanki letala so zloženi na precejšen kup zverižene pločevine, precej večjih delov, pa leži razmetanih še daleč naokoli. Na tem mestu se lahko zlahka zavemo zakaj so se razbitine ohranile. Od najbližje ceste smo skoraj pol dneva hoda, o markiranih stezah ni sledu. Na izredno lep vrh Rjavine nad nami, pa pelje le komaj vidna stezica. Pa še ta nas popelje po ostri in izpostavljeni prečki preko Temena. Ta prečka je prehodna le ob lepem vremenu, suhi in kopni stezi, in še to le takrat ko ni nikjer sledu o nikakršni megli. Prečka je izpostavljena in orientacijsko zahtevna. Je pa lepo okolje: resignirano lahko rečemo, da so zavezniški letalci izbrali lep kraj za svoj konec.
