Janez Mihovec – Branislava Sušnik
Dekle, ki je iz podeželskega kraja odšlo v svet
Videti in doživeti svet ni čisto enostavno. Prav posebej če si dekle rojeno na podeželju in na obrobju Evrope. Vendar se tam kjer se hoče, najde tudi pot. Branislava Sušnik je bila prav gotovo ena izmed deklet, ki so pokazale voljo in talent, da so uspele v širnem svetu.
Rojena je bila leta 1920 v Medvodah in prav kmalu pokazala svoje obširno znanje mlade izobraženke. Že pri 22-tih letih je doktorirala iz prazgodovine in zgodovine na Ljubljanski Filozofski fakulteti. Istočasno je na Dunaju študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje. Burna vojna leta ji niso prizanesla. Ubili so ji očeta, sama pa se je s precej sreče zatekla v Rim, kjer je na Vatikanskem biblijskem inštitutu nadaljevala s študijem kultur in jezikov Male Azije. Po končanem študiju se je vrnila v Slovenijo, a novi časi ji niso bili naklonjeni.
Leta 1947 je emigrirala v Argentino in na povabilo šolskih sester odšla v misijon med indijance rodu Toba. Poučevala je njihovo kulturo ter jezik in o tem izdala obsežno študijo. Leta 1951 je na povabilo ustanovitelja Etnografskega muzeja odšla v Paragvaj. Leta 1952 je v Asuncionu prevzela vodenje muzeja in ga vodila vse do svoje smrti v letu 1996.
Drobceno dekle je bilo po svoji duši in dejanjih čisto pravi Indiana Jones. Opravila je veliko terenskega dela ter organizirala številne odprave med staroselce v neprehodne džungle Južne Amerike. Tu je do izraza prišel njen neverjetni talent za znanje jezikov. Poleg preostalih svetovnih jezikov se je nekako spotoma naučila še 8 indijanskih jezikov. Za povrh pa je 20 let vodila na Filozofski fakulteti univerze v Asuncionu katedro na ameriško arheologijo in etnologijo. V svoji dolgoletni znanstveni karieri je napisala teoretično osnovo za razvoj socialne antropologije in zgodovine Paragvaja ter kar 83 znanstvenih del. Nekaj njenih knjig je izšlo tudi v slovenskem jeziku in sicer: Med indijanci Lengua ter Totemizem in šamanizem pri Čamakokih. Leta 1992 je dobila tudi paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti in bila posmrtno odlikovana za znanstveni prispevek k paragvajski identiteti.
Navkljub svojemu impresivnemu znanstvenemu delu ter neverjetno zanimivemu življenju, ki ga je preživljala v divjinah na drugem koncu sveta, je bila Branislava Sušnik v Sloveniji še do pred kratkim skorajda popolnoma neznana. Predstavljala je namreč politično opcijo, ki doma desetletja ni bila zaželjena. Šele posthumno smo tudi mi njeno delo začeli ceniti in se zavedati njenih dosežkov.
V burnem letu 2020 je doživela posthumnotudi priznanje v domačem kraju. Letos poleti so streljaj od njenega rojstnega doma na pročelju knjižnice Medvode postavili spominsko ploščo raziskovalki, ki je premagala vse ovire, odšla v svet in uresničila svoje življenjske cilje na drugem koncu sveta.
