Nadškof Alojzij Šuštar nam ostaja v hvaležnem spominu

Naj v imenu Društva katoliških izobražencev zapišem, da nam nadškof Alojzij Šuštar ostaja v hvaležnem spominu, še posebej pa njegovo posebno sodelovanje v času pred osamosvojitvijo, ko nam je bil, glede na okoliščine in na dogodek, v veliko pomoč.

Nadškof Alojzij Šuštar je pomagal vzpostaviti marsikatero povezavo

O delovanju slovenskih katoliških izobražencev v tistem času je javnost komaj kaj slišala in vedela. Ob njegovem prihodu v domovino in nastopu škofovske službe na sedežu ljubljanske nadškofije tudi v javnosti ni bilo dovolj poudarjeno, kaj vse je z njim prišlo v Slovenijo in Ljubljano. Dotlej je sicer imela Slovenija, zlasti Ljubljana, številne povezave z mnogimi mesti po Evropi in tudi širše. A le s tistimi, ki so jih upravljali socialistično ali socialdemokratsko usmerjeni politiki. Onih s krščansko usmerjenimi ni bilo med njimi. Politični analitiki in zgodovinarji bi morali to stanje posebej opisati, kajti v času osamosvajanja in prizadevanja za priznanje države Slovenije so bila ta razmerja nadvse pomembna, v marsičem odločilna. Dr. Alojzij Šuštar je s svojo osebnostjo in vplivom, ki ga je v svetu že imel, pripeljal v Slovenijo, posebej v Ljubljano krščansko Evropo – vse tisto, ker je bilo nujno za osamosvajanje in poznejše priznanje države.

Ne le z besedami, tudi z dejanji je spodbujal združevanje katoliških izobražencev

Za nas, za civilnodružbeno gibanje katoliških izobražencev, ki se je v skromnem obsegu začelo kakšnih deset let pred njegovim nastopom, in tudi za mene osebno je pomemben poletni dan 23. junij 1981, ko ga je kot novega nadškofa na škofiji obiskala močna delegacija avstrijskih koroških izobražencev (Akademikerverband), da bi mu čestitala in se priporočala za sodelovanje. Na to srečanje je na škofijo povabil tudi mene. Predstavil me je kot voditelja iniciativnega odbora za ustanovitev društva slovenskih katoliških izobražencev. S tem nam je nadškof Šuštar odprl vrata, najprej v koroško in avstrijsko, potem pa tudi v evropsko združevanje katoliških intelektualcev. Iz teh povezav je pri nas in deloma tudi drugod nastalo veliko odličnih prireditev – trije mednarodni simpoziji v Ljubljani in Stični in še marsikaj.

Državniški, kulturni ter prijateljski obiski od vsepovsod so se na nadškofiji že takrat in pozneje, po odločitvi samostojnost, ko smo se nanjo šele pripravljali, kar vrstili; ko sem že bil ljubljanski župan, so hkrati prišli tudi na magistrat.

Nadškof Šuštar je poniževanje zmogel sprejeti in s tem tudi med nami živeti

Vse to je bistveno pripomoglo, da se je Slovenija znova vključevala v civilizirano Evropo, kjer smo nekdaj že bili. A v javnosti o tem nismo kaj dosti videli niti slišali. Stara partijska miselnost, da je vera zasebna zadeva, da naj z življenjem in družbenim dogajanjem ne bi imela zveze, se je ohranjala in nas potiskala v ozadje ali kakor so rekli: v zakristije. Še vedno je bil odmeven dogodek, o katerem mi je nadškof Šuštar osebno pripovedoval:

»Ko sem bil imenovan za ljubljanskega nadškofa, sem se šel predstaviti predsedniku Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, gospodu Mitju Ribičiču, ki je imel urad na Resljevi cesti. Že med vrati me je nagovoril in rekel: ‘Ne mislite, da ste naš sogovornik.’«

Takšno osebno poniževanje in s tem tudi poniževanje vsega, kar je kot nadškof Šuštar predstavljal – naše katoliške vere z vsemi kulturnimi in civilizacijskimi pridobitvami, ki nam jih je vera posredovala in vzdrževala tisoč in več let, je zmogel sprejeti in s tem tudi med nami živeti. To je bila junaška človeška in škofovska drža.

Ob spominu na stoto obletnico njegovega rojstva, ki jo v okviru Cerkve javno slavimo, naj se pridruži tudi naš spomin, spomin sodelavcev civilnodružbene organizacije Društva Slovenski katoliški izobraženci in moj osebno.