Nedavni posvet pri predsedniku RS Borutu Pahorju o zasebnem šolstvu je bil vnaprej obsojen na neuspeh. Šlo je namreč le za všečno dogajanje, navidezno demokratičnost in lažno vzdušje dialoga med različno mislečimi. Tudi od ustavne obtožbe zoper predsednika vlade Marjana Šarca si v tistih dneh nismo imeli kaj dosti obetati.
Kdo vse so bili povabljeni na pogovor k predsedniku Pahorju, mi ni znano; po fotografiji sodeč jih je bilo kar veliko. Iz poročil o dogajanju v predsedniškem dvoru si je bilo moč ustvariti vtis, da se je v živo spoprijela skupina tranzicijskih levičarskih politikov s predstavniki delujočih ter po sodbi ustavnega sodišča zapostavljenih zasebnih šol. Vsaka od skupin je seveda ostala pri svojih stališčih, ki jih poslušamo že vrsto let.
»Levi« ministri za šolstvo
Povabljeni in tudi zelo zgovorni so bili »levo-tranzicijski« ministri za šolstvo Slavko Gaber, Igor Lukšič, Jernej Pikalo in Maja Makovec Brenčič. Kje so bili njim primerni sogovorniki, »pomladni« ministri za šolstvo Lovro Šturm, Milan Zver in Žiga Turk?!
»Zmerom svojo goni slavček,« je v Orglarju zapel že Prešeren. Slovenska javnost je tako spet imela priložnost, da sliši, kaj »zmerom goni Slavko«, Slavko Gaber, tisti minister, ki je pred desetletji usodno zasukal slovensko šolstvo v storilnost, tekmovalnost, točkovalnost, zbirokratiziranost in preziranje domoljubja.
Ni važno, kaj delam, važno je to, kar govorim, je ljudska modrost, ki velja za nekdanjega ministra Lukšiča. Ostajal je na ideološki fronti proti zasebnim šolam in hkrati plačeval prispevke za izobraževanje svojih otrok v škofijski šoli.
Kakšna dvoličnost! V njegovem Lukšičevem proračunu je bila šolnina zanemarljiv znesek, s katerim je svojim otrokom omogočil šolanje v prezirani, elitistični zasebni šoli in jih odtegnil visokokakovostni državni šoli. On, »socialni« demokrat, pa ob tem ni imel občutka, da je za marsikoga od staršev prispevek za šolanje v zasebni šoli (pre)veliko breme.
Kako resno so slovenski volivci jemali bivšo ministrico v stanju »pripravljenosti« Makovec Brenčičevo, se je pokazalo na predsedniških volitvah in tu ne bomo zgubljali besed.
»Desni« ministri za šolstvo
Ko se oziramo na slovensko šolstvo zadnjih desetletij in ministre za šolstvo, naj ne bo odveč nekaj opažanj tudi v zvezi z ministri iz »pomladnega« tabora. Prvi je bil zdaj že pokojni Peter Vencelj, ki je poskušal narediti nekaj prepiha v okostenelih komunističnih strukturah in miselnosti.
Za Milana Zvera je žal treba reči, da je bil predvsem velik prilagodljivec v začrtanih Gabrovih koordinatah. Nikakor mu ni mogla biti v čast novotarija pri ocenjevanju v srednjih šolah. Še pomnimo, kaj pomeni ocena »nms«? Namesto nezadostne ocene (1, »cvek«) smo učitelji zapisovali, da dijak ni dosegel minimalnega standarda znanja.
O zgolj polletnem ministrovanju Lovra Šturma lahko rečemo preprosto to, da ga je bilo čutiti. On je bil edini, ki je sploh poskušal kaj storil za domoljubje v šolah. Zaskrbljujoče je, koliko prezira in posmeha je v večinskem delu učiteljstva povzročil z okrožnico o uporabi državnih simbolov (zastava, himna) v šolah!
Da se zgodovina ponavlja kot farsa, dokazujejo bridke izkušnje ministra Žiga Turka. Še pomnimo, koliko gnojnice je bilo polite po ministru, v čigar pristojnosti je bila ob šolstvu tudi kultura? Tedanja združitev ministrstva za kulturo z ministrstvom za šolstvo naj bi po mnenju razgrajačev in kritikov vodila k samo-ukinitvi slovenskega naroda. Kaj pa danes, ko stranka SD ne more najti ministra za kulturo? Se je kdo spotaknil ob dejstvo, da je minister za šolstvo Pikalo hkrati tudi minister za kulturo? Ga kdo zaničljivo naziva s »superminister«? Njegovega začasnega ministrovanja v kulturnem resorju nihče ne problematizira, ker so »psi odlajali in karavana gre dalje«, pa tudi bankomat na Maistrovi je verjetno poln.
Smo na posvetu o šolstvu pri predsedniku republike in ob ustavni obtožbi predsednika vlade zaradi neizpolnjevanja odločbe US izvedeli kaj novega in pomembnega? Ne. Morda bi se ob vsem govorjenju in sprenevedanju veljalo ustaviti le ob izraženem strahu pred ustanavljanjem muslimanskih zasebnih šol, ki ga sejejo zagovorniki diskriminacije obstoječih zasebnih šol in kršitve ustavne odločbe. Na eni strani lakajski odnos do Bruslja in Berlina ter od njiju spodbujanih nezakonitih migracij pa tudi pristop k Marakeški deklaraciji, z druge strani pa sejanje strahu pred muslimanskimi zasebnimi šolami.
Ali bomo muslimanom dovolili ustanavljati zasebne šole, ne bodo spraševali v Ljubljani, temveč v Bruslju pa tudi v New Yorku, saj smo vendar podpisali Marakeško deklaracijo.
To je umazana igra »zaščitnikov« slovenskega naroda in odvračanje od bistva problematike zasebnih šol. To je zavajanje povprečnega Slovenca, ki ne dojema, da so muslimanske zasebne šole v Sloveniji samo še vprašanje časa. Tudi za slovenske državljane, ki so muslimani, namreč velja Ustava RS in Deklaracija o človekovih pravicah. Če nam je to všeč ali ne, z našimi levimi politiki ali brez njih.
Dragi moji sodržavljani, po toči zvoniti je prepozno! Ali bo financiran le osnovni ali tudi razširjeni učni program, kot tudi vprašanje stoodstotnega ali petinosemdeset odstotnega financiranja bo povsem nepomembno, kajti Katar, Turčija in druge muslimanske države ne skoparijo z denarjem pri islamizaciji Evrope. Celo morebitno stoodstotno financiranje nekaj šol v Slovenji je zanje drobiž. Tega, ali jim bomo dovolili ustanavljati zasebne šole, ne bodo spraševali v Ljubljani, temveč v Bruslju pa tudi v New Yorku, kjer bodo političnim amaterjem iz Slovenije na sedežu OZN pod nos pomolili Marakeško deklaracijo. Gorje, da daleč ni ta dan!