Mučenik izhaja iz grške besede martus, ki označuje posameznika, ki priča o dejanju za katerega ve iz osebne izkušnje. V tem smislu se mučenec pojavi najprej tudi v krščanski literaturi. Apostoli so bili ‘priče’ vsega kar so videli v javnem življenju Jezusa, kakor tudi vsega kar so se naučili od njega. Kasneje je izraz mučenik dobil tudi nov pomen v smislu trpljenja in smrti zaradi vere in prepričanja.
No, v Sloveniji je pojem mučenik v zadnjem času dobil še nov odtenek, zahvaljujoč številnim posameznikom, ki so nase opozorili z nekaterimi dejanji, ki so požele veliko pozornosti javnosti. Predvsem je zanimiv vzorec njihove reakcije. Kot se izkaže, ta vzorec ni omejen zgolj na določen poklic ali skupino ljudi, je dokaj univerzalen vzorec v slovenski družbi. Na mojo žalost ni imuna pred tem niti naša preljuba slovenska Cerkev.
Politik
Sedanji sklic Državnega zbora ima že po šestih mesecih kar zavidljivo število primerov, ki že tako slabemu ugledu DZ ne more biti v ponos. Če pustimo ob strani podrobnosti, je v teh najodmevnejših primerih možno najti nekatere skupne značilnosti. Ne samo, da svojih domnevno nečednih dejanj niso priznali, ko jih je javnost tako rekoč zasačila z rokami v medu, uprizorili so pravi šov, v katerem so skušali sebe prikazati kot žrtev zarote, ki se jim godi neskončna krivica. Recept je enostaven. Na obtožbe se odzoveš s protinapadom, bodisi z napovedjo tožbe zoper ljudi, ki so onečastili tvoje dobro ime, ali pa vse skupaj razglasiš za politično zaroto. Priznanje ne pride v poštev.
Spomnimo se zadnjega odmevnega primera (za zdaj še) poslanca Pozitivne Slovenije Boruta Ambrožiča. Poslanec je šel tako daleč, da je svoj neodstop s funkcije med drugim tudi utemeljil, ker naj bi to bilo v prid Mariborčanom, ki da ga podpirajo. Po njegovih besedah je on žrtveno jagnje širšega političnega boja: »Gre za veliko umazano politično igro zoper mene in stranko. V njej je Borut Ambrožič nehote glavni igralec, skriti soigralci pa si za svojo igro zaslužijo oskarja. Ne zatiskajmo si oči. Vsa ta medijska gonja je namenjena blatenju stranke PS…«.
Novinar
Novinarstvu v ponos pa prav tako ne more biti novinar Vladimir Vodušek, ki so ga celjski kriminalisti pred časom na parkirišču na Trojanah aretirali v trenutku, ko je prejemal denar zaradi domnevnega izsiljevanja dveh podjetij. Njegovo pojasnilo? Pravi, da je »žrtev lokalne mafije, ki je zlorabila celjsko policijo, tožilstvo in sodišče, da bi utišala novinarja in zaprla njegov medij, televizijo«. Vsekakor bo o utemeljenosti obtožb odločalo sodišče. Vendar če je to sodišče, kot pravi, pod vplivom mafije, se mu ne piše dobro.
Škof
Vloga mučenca v zadnjem času pritiče tudi nekdanjemu ljubljanskemu nadškofu Uranu. Z obsežno asistenco medijev in nekaterih podpisnikov podpore se ustvarja vtis, kot da smo katoliki v Sloveniji skoraj dobili novega mučenika. Glavni mučitelj, paradoksno, pa bi naj bila kar Cerkev sama.
Če predpostavimo, da se škofu res godi krivica, sem kot vernik še najbolj razočaran nad njegovo reakcijo v tej situaciji. V objavljenem čustvenem pismu škofom prizadeto ugotavlja, da mu je ukazano, da naj zapusti svojo domovino in da je izgnan iz svoje krajevne cerkve, ki ji je vedno služil s polno predanostjo. Z zaukazano premestitvijo se mu jepodrl svet. Seveda je gospod Uran navsezadnje le človek. V tem smislu je njegovo stisko s človeškega vidika mogoče razumeti. Vendar, ali je res preveč, če od pastirja Cerkve pričakuješ, da svojo premestitev prenese bolj stoično? Res je, da so pomp naredili mediji, a sprožil ga je nedvomno sam Uran preko svojega glasnika.
Če najvišji cerkveni dostojanstvenik tako težko prenaša domnevno krivico, kako naj priča o Jezusu in njegovih naslednikih, ki so svoje življenje posvetili Bogu in so videli smisel tudi v hudem trpljenju za Boga? Kako naj bo pastir svojih ovc navdih in upanje za množico vernikov, ki se jim godijo krivice vsak dan, če pa sam ob prvi palici pokaže takšen obup?
Uranu ne grozi zapor, tako kot je to veljalo za številne njegove predhodnike v komunističnem obdobju, prav tako mu ne strežejo po življenju kot je bilo to recimo v primeru škofa Vovka, niti mu ne grozi ‘izgon’ na drugi konec sveta. Nič od tega.
V času, ko bi verniki še kako potrebovali močno, odločno in kredibilno Cerkev, se le ta pri nas zapleta v vedno bolj globlje zaplete. To, da se mora cela Slovenija ukvarjati s premestitvijo enega izmed škofov v nek drug kraj, pri čemer pa informacije curljajo kar iz Cerkve same, kaže na nek manjko prave drže, ki bi jo pričakovali od najvišjih cerkvenih predstavnikov. Prišli smo celo tako daleč, da škofa brani sama Liberalna Akademija in kar je še kvazi borcev za človekove pravice.
Kot vernik bom molil za duhovno moč Urana in za edinost Cerkve. Molil bom, da bo slovenska Cerkev čim prej našla pravo pot, da bo v težkih situacijah reagirala tako kot se od Kristusove neveste upravičeno pričakuje. Jasno, odločno, pogumno in pošteno in predvsem drugače od ljudi, ki jim resnica in poštenost nista prioriteti.
Viri:
http://www.zurnal24.si/vodusek-vztraja-da-je-zrtev-mafije-clanek-163742
http://www.newadvent.org/cathen/09736b.htm
http://m.delo.si/zgodbe/ozadja/osebno-z-borutom-ambrozicem-kar-te-ne-zlomi-te-krepi.html
Foto: Baptistlife
