V zadnjih dneh je v javnosti odjeknil predlog Tomaža Meršeta, predsednika društva Družinska pobuda, da se zagovorniki in nasprotniki Družinskega zakonika še enkrat usedejo za isto mizo in poskušajo uskladiti svoja mnenja. V društvu so pripravili domišljen predlog kompromisa, ki bi bil podlaga za nadaljnje pogovore. Pobuda je vsebovala tudi prošnjo, naj tudi drugi posredujejo svoje predloge, da bi potem na pogovorih poskušali priti do kompromisa. S tem bi se izognili nadaljnjim ideološkim delitvam in prihranili 4 milijone davkoplačevalskega denarja.
Na žalost odzivi na predlog kompromisa niso pozitivno presenetili. Svojo pripravljenost na dialog so takoj izrazili v Civilni iniciativi za družino in pravice otrok. Sledile so stranke SDS, NSi in SLS. Na drugi strani so dialog zavrnili v kampanji Za vse družine, v Pozitivni Sloveniji, Socialnih demokratih in Virantovi listi.
Ne bi zajeli celotne slike tega dogodka, če bi nanj gledali le kot na politično kupčkanje in preračunavanje, čeprav je zavračanje dialoga a priori že samo na sebi zgovoren znak za alarm. Pomembno se je vprašati, kakšno vsebino PS, SD in Virant sploh zavračajo. In tu pridemo do kar pretresljivih zaključkov: za zagovornike Družinskega zakonika se na primer zdi nesprejemljivo, da bi v času demografske krize zvezi med moškim in žensko priznali kakršno koli pomembnost zaradi sposobnosti zasnovanja družine in posredovanja življenja, in zavračajo, da bi Zakonik priznal pomembnost očetovstva in materinstva za otrokovo spočetje, razvoj in vzgojo.
Včasih res ni potrebno veliko, da resnica pride na dan. Ko stališča zagovornikov Družinskega zakonika postajajo osvetljena z novo lučjo odzivov na Meršetov kompromis, se pred slovenske volilce postavlja drugačno referendumsko vprašanje, kot bo morda zapisano na papirju: ne več za ali proti sprejetemu Družinskemu zakoniku, temveč proti ali za takšna radikalna prepričanja, ki gredo proti vsaki vsakdanji izkušnji, zdravi pameti in doživljanju navadnega človeka.
Avtor: Tilen Mlakar
Vir: 24kul.si
