Na internetu kroži mail, ki poroča o sobotnem sestanku na Univerzi v Ljubljani, kjer da so se srečali dr. Pejovnik, dr. Mramor, dr. Tine Stanovnik, Branimir Štrukelj in še nekateri (povzetek Financ). Tema sestanka naj bi bile katastrofalne posledice rebalansa in interventnega zakona “za našo, največjo, ljubljansko univerzo”.
“Na mesec bi fakultete izgubile 30 % sredstev. To bi pomenilo črtanje večine materialnih sredstev in takojšnje odpuščanje zaposlenih. Univerza bi verjetno morala razglasiti insolventnost, Ekonomska fakulteta bi zaradi tega na primer takoj izgubila vse mednarodne akreditacije.”
Postavka za visoko šolstvo se v proračunu zmanjšuje za 12%. Za osnovno se npr. zmanjšuje za 10%. Kot minister pa res nisem še manjšal sredstev za osnovno šolstvo, vrtce ali za malice otrok, da bi za visoko šolstvo ostalo več. Če kdo, potem bi visoko izobraženi ljudje morali biti sposobni najti rezerve.
“Takoj bi bilo treba spremeniti vse razpise, zmanjšati bi bilo treba število programov, posledica bi bila, da bi na profesorja prišlo precej več študentov, normativi profesorjev bi se povečali.”
Pozabljajo, da je izračun (-12%) narejen ob predpostavki, da se plače v javnem sektorju zmanjšajo za 10%. Nekaj programov bi pa res kazalo optimizirati, združiti skupine, podobne predmete, predavanja istih vsebin na različnih smereh. Sicer se pa normativi (za cca. 5%) večajo tudi drugje v izobraževalni vertikali, jih pa na univerzah ne bi bilo potrebno povečati, če bi prišlo do združitve in optimizacije programov. Že zdaj so realni normativi zelo različni: na nekaterih fakultetah profesorji dosežejo polno plačo, če imajo v celem letu 90 ur predavanj (po tri šolske ure tedensko v 30 tednih, ko so predavanja), drugje 180, drugje pa več.
“Upokojevanje profesorjev, ko ti dosežejo pogoje za upokojitev.”
Vsem javnim uslužbencem, ki izpolnjujejo vse pogoje za upokojitev, bo prenehalo delovno razmerje. Profesorji ne bodo izjema. Gre za horizontalen ukrep za cel javni sektor. Iz drugih virov (EU sredstva, delo za industrijo, zasebno financirani študiji) lahko ostanejo zaposleni. Tudi profesorji.
“Avtonomija bi bila drastično prizadeta, vlada bi določala, za kateri program bi dala denar.”
Tega ukrepa v interventnem zakonu ni. Področje bo nekoč urejal Zakon o financiranju visokega šolstva, ki financerju verjetno mora dati nek vpliv na to, katere študije bi država financirala. Recimo več medicine, če manjka zdravnikov, ali kakšne nacionalno pomembne vsebine, tudi če so drage in je malo študentov.Če si univerza avtonomijo predstavlja tako, da je edino vprašanje, ki ji ga financer lahko postavi, “Ali imate dovolj denarja?”, živi v zablodi.
“Zasebna in javna fakulteta bi bili obravnavani enako.”
V interventnem zakonu (spet) ni niti besede o tem. Sem pa že povedal in ponavljal: vloga države ni v tem, da vzdržuje monopol javnega sektorja ali podjetij v državni lasti.
“Ustanovljeni bi bili novi centri (zasebni?) po Sloveniji, financirani bi bili iz javnih sredstev.”
Spet polemika ukrepom, ki ga ni. Da bi zasebne centre delali iz javnih sredstev? Saj potem ne bi bili več zasebni.
“Vlada sili univerze, da bi zaradi premalo denarja začela na drugi stopnji (samo?) uvajati šolnine.”
Vlada sili univerze in rektorje, da se obnašajo, kot se obnaša vsak krizni menedžer. Lahko znižujejo stroške, lahko pa v redne plače vključijo doslej posebej plačano delo na izrednem in podiplomskem študiju, delo za gospodarstvo …
“Ker bi ukrepi vplivali tudi na tržna sredstva, bi to takoj prizadela zaposlene iz skupine J (strokovne delavce itd.). Morali bi jih odpustiti ali pa jim izplačevati bedne plače. Ekonomska fakulteta na primer je plače svojih zaposlenih iz skupine J zdaj dofinancirala v višini 17 %.. Znižanje plač nasploh bi že tako zaposlene najbolj prizadelo.”
Ukrepi seveda nikakor ne vplivajo na tržna sredstva. Ne zmanjšujejo tržnih sredstev. Nasprotno, ker se nižajo plače, bo mogoče iz iste tržne dejavnosti plačati več ljudi. Tu bi lahko napisal kaj o obvodnih podjetjih, v katerih delajo zaposleni na univerzi, ampak mene vsaka dodatna aktivnost veseli.
“Prepoved avtorskih honorarjev in podjemnih pogodb bi marsikje pomenila konec doktorskega in izrednega študija, konec dela za gospodarstvo, konec pogodb s tujimi profesorji …”
Tudi prepoved izplačevanja avtorskih honorarjev ni poseben ukrep MIZKS, ampak splošen ukrep za cel javni sektor. Zadevo kot minister razumem in je urejena v interventnem zakonu.
“Položaj je dobesedno nor, bolan, in poguben ne samo za univerzo, ampak za vse ljudi v tej državi. To je dobesedno udar na pamet v tej državi. Baje je te ukrepe predlagal minister Turk sam – verjetno skupaj z Rončevičem, v. d. sekretarjem za visoko šolstvo.”
Nesramno!
Kot ste prebrali pri vsakem posebej, so ukrepi skupni za ves javni sektor in sta jih definirali Ministrstvo za finance in Ministrstvo za javno upravo. Kar smo počeli na ministrstvu je, da smo znižali delež zmanjšanja na račun preteklih prihodkov nad odhodki, da smo skušali kompenzirati nepravično znižanje financiranja skozi agencije in da smo v interventni zakon vključili rešitve, ki večajo avtonomijo univerz pri spreminjanju programov in skrajšujejo čas študija.