Od nedelje, 19. avgusta, v Riminiju, v sosednji Italiji, poteka tradicionalno srečanje kristjanov s pripadniki drugih verstev, ki se ga vsako leto udeleži skoraj milijon ljudi z vsega sveta. Zakaj mi, ki živimo pičlih štiristo kilometrov stran, o tem ne vemo nič?
Velik in pomemben dogodek
Gre za ogromen dogodek v organizaciji katoliškega gibanja Comunione e Liberazione, ki poteka pod pokroviteljstvom italijanske vlade ter deželnih in lokalnih oblasti. Letos ga je svečano odprl predsednik vlade Mario Monti, kar pa ni bila izjema, saj se prireditev vsako leto lahko pohvali z najvišjimi političnimi gosti. Že triintrideseto srečanje poteka pod geslom »Narava človeka je odnos z neskončnim«, ki je vzeto iz prvega poglavja Giussanijevega dela Religiozni čut, iz katerega se gibanje napaja. Na predavanjih in okroglih mizah, ki jih je prek sto, predavatelji iz različnih stanov in z različnih funkcij razmišljajo o svoji vlogi v družbi. Tako najdemo ves spekter ljudi in tem – od ekonomije do vzgoje, od bioetike do menedžmenta, od kmetijstva do prava, politike, tehnologije, …. Očitni so poudarki na religioznih temah, kulturi (predstavitve knjig, filmov, plesne predstave, koncerti) in športu (tekmovanja v različnih disciplinah in za različne starosti). Na ogled so številne razstave: Miti in pomeni, Dve zastavi špansko-ameriške neodvisnosti, Genetika in človeška narava (Jerome Lejeune), Albanija – korenine svobode narodov, arhitekturna razstava o milanski stolnici, literarna o Dostojevskem, glasbena o rock’n’rollu kot iskanju neskončnosti, verska o budistih na gori Koya, slikarska o angelih Giovannija Bellinija.
Širok spekter tem
V oči pade izjemna aktualnost vseh dogodkov – tako po naslovih, kot po predavateljih oziroma izvajalcih. Težko bi namreč našli temo, ki je letos ali v minulih letih še ne bi obravnavali in s katero se vsakdo izmed nas srečuje v vsakodnevnem življenju. Bistveno se mi zdi, da dogodek ponuja ves spekter, daje odgovore na vsa vprašanja človekovega bivanja, poskrbi za duha, dušo in telo, oziroma udeležence usmerja k zavedanju, da je skrb za vse troje nujna za obstoj in celostni razvoj. Ob vsem tem pa trdno stoji na realnih tleh – se odziva na aktualne razmere, jih proučuje, skuša najti odgovore in krščansko smer nadaljnjega razvoja. Tako je/bo letos ogromno časa posvečenega vlogi kristjana v finančni krizi, v globalizirani družbi, kjer se mešajo verstva in kulture, v etiki. Skratka, dobimo občutek, da organizatorji vedo, kaj dandanes pomeni življenje. In to ne tisto v zakristiji, ampak daleč od Vatikana, daleč od cerkvenih zidov.
Zakaj o tem ne poročajo niti naši katoliški mediji?
Sprašujem se torej, kako je mogoče, da se udeleženci pripeljejo z vsega sveta, da bi bili priča takemu dogajanju, mi pa o njem v medijih (tudi katoliških) komaj kaj zasledimo oziroma zasledimo le, če res iščemo. Nakazujeta se mi dva odgovora.
Sumim, da nam pač ni do tega, da bi se udeleževali srečanj na tujem. Čakamo na lastnega. Tako tudi ne gremo na nemško različico Kirchentag, čeprav bi nam koristilo. Riminija v Sloveniji verjetno ne bomo nikoli ustvarili. Ali ne bi bilo torej bolje, če bi se povezali z italijanskimi brati, ki jim gre očitno odlično od rok, pri tem navezali stike, postali močnejši, bolj globalni, bolj univerzalni – v tistem Kristusovem pomenu. Ne rečem, vera je tesno spojena tudi z narodnostno identiteto, a taka srečanja bi morali dojemati kot krepitev povezanosti z brati po vsem svetu, saj smo vsi v podobnem, da ne rečem istem »zosu«.
Drugi razlog pa je verjetno v tem, da imamo preveč dela sami s sabo in z »drugorazrednimi« temami, zato smo glede na prioritete razmišljanja od Riminija še zelo oddaljeni. Teden, ko se odvija »Meeting« v Riminiju, bomo na primer porabili za prepiranje o tem, ali je primerno obeleževati spomin na žrtve totalitarnih režimov …
Kakorkoli, lani sem iz navdušenih ust udeležencev za srečanje prvič slišala, letos sem podrobno prebrala program, prihodnje leto, če Bog da, grem tja.
