Kdor ne bere Sobotne priloge Dela je morda prezrl tam objavljen odličen esej Mihe Mazzinija. Naj vas od branja ne odvrne dolžina besedila, kajti že skrajni čas je bil, da nekdo tradicionalnim vrlinam Slovencev (marljivost, krotkost, solidarnost) postavi ob bok tudi manj prijetne nacionalne značilnosti kot so nevoščljivost in prizadevanje za povprečnost.
Prispevek je najmočnejši, ko opisuje sedanje slovenske razmere, ko pa išče mednarodne vzporednice so argumenti bolj šepavi. Na Irskem na primer, je Cerkev bila in je mnogo bolj družbeno vplivna kot na Slovenskem, avtarkije so se znebili šele z vstopom v EU, pa je njihov odnos do povprečnežev in uspešnežev mnogo bolj podoben ameriškemu odnosu kot slovenskemu. Da komunitarizem, ki je predvsem posledica težkih razmer v preteklosti (okupator, klima…) ni nezdružljiv z uspehom posameznikov kažejo primeri Baskije, Tirolske, švicarskih kantonov, skandinavcev…) A to je pač razumljiv refleks slovenskih progresivnih liberalcev. Za njih je vloga Cerkve ( za bolj borbene pa tudi Vatikana) ali tradicionalističnih struktur v družbi lahko le vzrok in nikoli posledica določenega dogajanja.
Ideja Mazzinija, da se je na nivoju družbe potrebno spopasti s problemom tako, da se poveča imunost mladih generaciji je pravilen, a jih za to ni potrebno pošiljati v tujino. Dovolj je, da se vse bolj spoštuje meritokracijo kot vrednoto, da se nasprotuje socializaciji uspeha in neuspeha ter da se izpostavlja osebno odgovornost.
Objavljeno tudi na Mazzinijevem blogu: Slovenska negativna selekcija: Vsi enaki, vsi v čredi
