Delo v javni upravi sem prvič spoznal, ko sem delal kot študent v fotokopirnici Ministrstva za gospodarstvo. Takrat je bila Janševa vlada in gospod Vizjak je bil minister. Kregan sem bil, če sem preveč delal. So prišli gospodarski pravniki do mene in me prosili, naj jim skopiram knjigo. Pridejo v torek in mi rečejo, da se jim mudi in da imam časa do petka. Dela tako ali tako ni bilo in sem zadevo opravil v kaki uri. Jih kličem, me kregajo in rečejo, da se resda mudi, a kopije potrebujejo šele v petek, nič prej. Kopije so tako romale na rob mize, kjer so počakale na petek.
Nato pride študentsko delo na Centru RS za poklicno izobraževanje. Tri leta sem preživel kot eden tistih, ki so na roko pripravljali priloge k spričevalu za slovenske srednješolce. Tri mesece smo trije potrebovali za pripravo prek trinajst tisoč dokumentov, ki so jih nato šole natisnile in potisnile v roke svežim maturantom. Ker sem delavne in pridne narave (ha!), sem vsako leto dobil večjo odgovornost. Celotno delo je zajemalo birokratske postopke zavoljo birokracije in prepričevanje samega sebe, da ima moje delo namen.
Sloves o moji izjemni delovni vnemi se je kmalu razširil po Centru in zaradi te so me poklicali k sodelovanju pri projektu, na katerem sem potem delal zadnje leto svoje zaposlitve. Polovičen deloven čas, minimalna plača, precej birokracije, a delo na projektu, ki ni samo sebi namen. Vodenje spletne strani, ki ima sto dvajset tisoč letnih obiskovalcev in pomaga osnovnošolcem lažje najti svojo strast in pot v življenju. Velika avtonomija, še večja odgovornost, slabi pogoji, a dober projekt. To je bila moja prva zaposlitev.
In tako se je začelo…
Prve tri mesece smo hodili po Sloveniji in imeli fokusne skupine z osnovnošolci. Stran sem želel voditi kot startup – najti svojega uporabnika, ga spoznati in mu podati storitev, ki jo bo z veseljem uporabljal. Izdelal sem analize obstoječe spletne strani, pisal smernice za razvoj v prihodnosti, naredil nekaj napak, se veliko naučil in bil vedno obdan z odlično ekipo. Priznam, da sem v delu užival. Občutek, da nekaj malega spreminjaš v družbi, odtehta sicer nizko plačo in mizerne delovne pogoje.
Kmalu se je izkazalo, da še tako dober projekt ni dovolj, da preživiš kolesje javne uprave. Projekt izvaja Center RS za poklicno izobraževanje; javni zavod, ki obstaja že nekaj desetletji in za katerega se niti ne ve, s čim točno se ukvarja. Ima direktorja, projektne pisarne, računovodstvo, nekaj deset redno zaposlenih, nekaj za določen čas, in precej veliko število avtorskih in podjemnih pogodb. Prav tako izvaja evropske projekte, na katerih dela samo en človek- a na njem pase zaposlitev več ljudi. Tako se krpa proračunske luknje.
Center skupaj zasega dobra tri nadstropja in okoli deset pisarn na vsakem nadstropju. V prvem in drugem nadstropju imamo projektne pisarne, ki vodijo birokracijo, ter pravnike, ki se ukvarjajo s poklici in poklicnimi standardi. Na tretjem sem bil jaz. Nadstropje, ki se deli na dva dela. Tiste, ki ustvarjajo srednješolske izobraževalne programe, ter tiste, ki spremljajo kvaliteto in izvedbo teh programov. Vsega skupaj zaposlenih prek dvajset ljudi, a dela jih le peščica. Delo je pač sezonsko oziroma ga že dolgo več ni, saj se je zadnja leta uvedlo zares majhno število novih programov. Nekaj tednov na leto jokajo, da imajo delo – potem zopet tišina.
Delo, nedelo…
Tu se potem začnejo igrice. Nihče ne sme omeniti, da nima dela. Tako nekateri zaposleni vsak dan jedo zajtrk, malico in kosilo in si s tem osem urni delavnik zmanjšajo na dobrih pet ur. Center uporablja službene kartice, ki beležijo odhode in prihode, a problem je v tem, da jih ljudje ne uporabljajo. V času službe tako mnogo ljudi opravi še vse dnevne nakupe, BTC je pač blizu. Enkrat se je zgodilo, da so ljudje prihajali v službo sredi dneva, saj so jih zjutraj štempljali kar študentje. Vse skupaj brez posledic.
Več lahko preberete na blogu douchebag.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
