Med trenutkom in večnostjo

Nedavno sem slišal zgodbo, da je v neki družini umrl oče ravno v času svoje največje ustvarjalnosti, potem ko je po letih truda postavil imeniten dom za svojo družino. Žalosten trenutek, ki bo za družinske člane morda ostal za vedno nerazumljiv, četudi bi uporabili besede evangelista Mateja (10,39): »kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel«.

Življenje prinaša trenutke raznolikih občutij, pogosto pa ta občutja, ki nas tudi prizadenejo,  začini dimenzija časa, ki se kaže kot problem sam po sebi: na eni strani radi rečemo, da v življenju kaj zamudimo, na drugi nas »prehiti« nesreča ali smrt. Lahko bi rekli, da je človek ujetnik časa, medtem ko si o večnosti (onkraj smrti) ne drznemo prav posebej razmišljati. Doživljamo celo paradoks večnosti. To pomeni, da dojemamo materialno-čutni svet kot  neminljiv in kar je še bolj ironično, da sploh »ne živimo«, ker z vstopnico nedeljske maše pasivno čakamo na večnost kot na nekaj oddaljenega.

Pomen preroštva in apokalipse

Na trenutno-zemeljsko življenje in posledično večno-nebeško življenje je mogoče pogledati z vidika preroške in apokaliptične drže. Za razliko od apokaliptične vizije, ki se nanaša na konec časa oz. poslednjo sodbo Boga, je v središču preroške vizije zaveden človek, ki vidi in  deluje v svetu. Pogled na sedanjost je tako optimističen oz. smiseln, saj lahko človek upa in vpliva na izboljšanje odnosov in družbe, medtem ko je tostransko življenje skozi oči poslednje sodbe obsojeno na propad. Ker je bil s Kristusom in Sv. Duhom neposredno razodet in dopolnjen odrešenjski načrt, je prišlo k nam Nebeško kraljestvo, večnost pa je presegla pojmovanje časa, kar pomeni, da je vsak zemeljski trenutek del večnosti. Tako ima odrešenje (dobro premaguje slabo) mesto že na tem svetu, zato je živeti večnost ta trenutek velik izziv za vernike, ki se misleč na versko etiketo pogosto zanašamo (le) na Boga in poslednjo sodbo.

Zavedanje ali programiranje

Ključ do večnosti ni skrivanje za besedo Bog, ampak zavedanje, in sicer, da poskušamo biti v najrazličnejših trenutkih življenja budni do sebe in drugih. Če pomislimo, da dajemo verniki preveč stvari v Božje roke, pridemo do zavedanja, da Bog ne more narediti to kar lahko naredi človek sam, čeprav ne gre odrekati Bogu njegove vsemogočnosti oz. mu določati kaj sme in kaj ne. Človeka je strah spreminjanja in prebujanja duha, predvsem zaradi ideološko in družinsko sprogramiranih možganov in psiho-fizičnih vzorcev, ki nam omogočajo varno kontrolo utečenih odnosov in razmišljanja. Pri starozaveznih prerokbah je šlo za (moralna) spoznanja, ki so bila plod domišljije in različnih znamenj. Če rečemo, da se prerokov oz. spoznavalcev v domačem kraju ne mara, se ne gre čuditi, da je npr. zavedanje na področju intime in družinskih odnosov marsikje tabu tema, saj si priznan psihoterapevt danes hitro prisluži status »lažnega preroka«. Pripadniki cerkve sicer radi uporabljamo negativistične prispodobe o judovskih farizejih, ki so bili »samo« neumni, čeprav bi se lahko sami znotraj občestva večkrat poistovetili z njimi oz. kar je še huje s sodobno različico pomena besede farizej (beri hinavec). Razumljivo ali ne, ko pa življenja ne gre povsem razumeti. Zato je bistveno zavedanje in osmišljanje življenjskih situacij, ne glede na barvo le-teh in družbenih etiket, ki jih nosimo. Vsak trenutek, ki ni zaveden, je namreč prikrajšan za večnost.

Foto: Gregor Greif